Telo in človeški
pogled
Ko prihaja poletje, je navadno več govora tudi o
naturizmu in nudizmu. Človek, zlasti kristjan se ob teh pojavih znajde kar
precej v precepu, ko se sprašuje, kako bi »gledal« na to. So taki, ki zadeve do
zvezd poveličujejo in so taki, ki jih brez pomislekov obsojajo. Najdejo se celo
t.i. 'krščanski naturisti', da ne govorimo, kako obstajajo celo določene
krščanske 'evangelijske nudistične cerkve'.
Pa dajmo najprej nekoliko razjasniti pojme. Po
svetovni naturistični organizaciji je naturizem (ki mu splošno pravimo kar
nudizem): »Življenjski slog, v katerem živimo v harmoniji z naravo, značilna
zanj pa je praksa skupinske nagote, ki ima namen, da spodbuja spoštovanje samega
sebe in drugih, kakor tudi okolja. Naturizem je družinsko, zdravo, vzgojno in
naravno gibanje«. To definicijo so formulirali leta 1974 na kongresu
naturističnih združenj. Nudizem nima nekih tako določenih konotacij, ampak je
bolj mišljen v izkazovanju golote.
Naturistično
gibanje je zraslo kot odgovor na
katero koli miselnost, ki bi na človeško telo gledala prezirljivo - kot
na
nekaj, česar bi se bilo treba sramovati in zato skriti. Krščanski misli
to gibanje pripisuje, da na telo gleda samo v povezavi s spolnostjo in
grehom.
Seveda gre za površno in zelo posplošeno interpretacijo,
čeprav moramo priznati, kako je tradicionalna krščanska misel v zgodovini
pustila, da jo je zaznamoval novoplatonski in manihejski dualizem, ki je
poveličeval dušo, na ta račun pa zaničeval telo. Telo in nagota sta tako
postala nekaj povsem negativnega, ker so v njiju videli le priložnost za greh in
za izražanje spolne sle.
Od 2. vatikanskega cerkvenega zbora naprej, še zlasti z
blaženim papežem Janezom Pavlom II., lahko rečemo, da je Katoliška Cerkev ena
od glavnih (če ne glavna), ki se zavzema za to, da bi človeškemu telesu
povrnila dostojanstvo in se uprla njegovemu banaliziranju ter spreminjanju v
zgolj tržno blago. V skladu z Božjo besedo Cerkev uči, da človek ni ustvarjen
kot čisti duh, ampak da je človeška oseba nerazdružljiva celota telesa, duše in
duha. Ko spoštujemo človeško osebo, jo torej spoštujemo na vseh treh ravneh, tudi na telesni.
Prišli smo do občutka sramu – ta ne temelji v
zaničevanju telesa, ampak želi poudariti, zaščititi njegovo vrednost in
dostojanstvo. Že res, da sta naša prastarša »bila naga in ju ni bilo sram« (1
Mz 2,25), a sta se po tem, ko sta se Bogu uprla, zavedla, da sta naga in se oblekla, ker ju je bilo sram
(1 Mz 3,7). Pa ne zato, ker bi njuno telo naenkrat postalo slabo, ampak ker se
je sprevrgel njun pogled. Lahko rečemo, da je sram nek univerzalen človeški obrambni mehanizem
– tudi nudisti ga občutijo ob vsiljivih, radovednih in poželjivih pogledih.
Težava je torej v tem našem sprevrženem pogledu,
zaznamovanem z grehom, ki pa, kot pravi tudi papež Janez Pavel II. (priporočam
v branje knjigo 'Christopher West - Teologija telesa za začetnike') nima zadnje
besede. Kristus lahko naš pogled odreši in ga usmeri proti tisti dokončni
vzpostavitvi prvotnega pogleda v Očetovi hiši.
Ob
tem vidimo, da naturizma (nudizma) ne moremo
pahniti v kot kot nekaj nedolžnega, hkrati pa tudi ne moremo stvari kar
demonizirati – potreben je določen kritičen duh, da bi znali razlikovati
med
pozitivnimi sporočili, ki jih lahko sprejmemo in slabimi stranmi, ki jih
moramo
zavreči. Postavi se par vprašanj: Je za ovrednotenje telesa res potrebno
izpostavljanje le-tega? Mar se je za osvoboditev od napačnega gledanja
na telo treba vpisati v naturistično organizacijo? Lahko rečemo, da je
izpostavljanje
golote v skupnem krogu dvorezen meč. Če po eni strani išče zdravo
srečevanje
med ljudmi, pa po drugi strani tudi potrjuje določeno obsedenost ljudi z
golim
telesom in telesom nasploh – za spolno vzburjenje navsezadnje ni nujno,
da je
telo golo, če je naš pogled pokvarjen.
Objavljeno v peti številki priloge 'Bodi človek' (Novi glas)
Ni komentarjev:
Objavite komentar