Pogled usmerjen na dobro

Nadaljujemo tam, kjer smo končali zadnjič - Jezus ne deli ljudi na dobre in slabe. Naše srce je košček zemlje, kjer raste dobro seme, kjer pa je tudi plevel - to je človekova resničnost. In posredno Jezus govori o človeku, ki je dober, pa vendar tudi zaznamovan z zlom. Lahko bi šli in naredili hitro 'vojaško' akcijo, kjer bi 'specialci' odstranili tisto umazanijo, kjer bi naredili 'čistko'. Toda 'šef' tega svojim ne dovoli storiti, ker to ni v njegovem stilu. In smo spet tam - spet ugotovimo, kakšen je naš Bog.

Njegov pogled in način delovanja je tako drugačen od našega. Nasilni človek, ki je v meni, pravi, naj takoj odstranim vse nezrelo, zgrešeno, otročje in slabo v mojem srcu. Gospod pravi drugače. Pravi, naj bom potrpežljiv, naj ne ravnam nasilno. Če namreč želimo narediti velike stvari, potrebujemo pozitivne vzgibe, ne pa takojšnjih reakcij, saj lahko skupaj s slabim odstranimo tudi kaj dobrega.

Z nasiljem se rane le še poglobijo, njegova moč je rušilna, četudi so za njim morda drugačni vzgibi, ki bi radi kaj zgradili, morda prinesli mir. Do tega na nasilen način ne pride nikdar, pride do nasprotnega učinka. Delovati moramo po Božji poti - tu se vedno uporablja ljubezen, nežnost, svetloba. Da bi premagal temo, Bog prižge jutro, da bi premaknil veliko in negibno maso testa, da vanjo ščepec kvasa. 

Njegovo delovanje je sončno, ne temno. Njegovo delovanje je pozitivno, je polno življenja in tako moramo delovati tudi mi, zlasti do samih sebe. Nehajmo že enkrat z napačnimi izpraševanji svoje vesti, z vrtanjem s prstom po svojih ranah, osredotočeni na vse slabo. Naša vest mora biti svetla, razsvetliti jo mora vse tisto, kar je v nas dobrega, lepega, obetajočega. Bog je v nas posejal marsikaj dobrega - poskrbimo, da obrodi sad. 

Prilika o pšenici in ljulki govori o dveh načinih gledanja. Služabniki vidijo predvsem plevel - negativno, nevarnost, priložnost za padec. Nasprotno pa Gospodar svoj pogled osredotoči na dobro in lepo žito - ljulka je drugotnega pomena. Takšen pogled si moramo tudi mi izoblikovati, najprej do nas samih. Svoje identitete ne smem graditi na pomanjkljivostih, ker tam mene ni, ampak se nahajam v svojem zorenju. Nisem namreč ustvarjen po sovražnikovi podobi in njegovi noči, ampak po podobi Stvarnika in njegovega dne, njegove sončne svetlobe. Če ne vidim luči v sebi, je ne bom videl niti v sočloveku, posebej v tistem, s katerim sem vsak dan. 

Pred Bogom je klas dobrega semena vreden več od vsega plevela, dobro je veliko pomembnejše od zla. Tudi tisto dobro, ki je še 'v možnosti', je pomembnejše od sedanjega zla, od preteklih grehov. Zlo ne more odstraniti dobrega v tvojem življenju, nasprotno pa dobro lahko odstrani vse, kar je slabega. Gojimo torej vso dobroto, radodarnost, pozornost, gostoljubnost, nežnost in svobodo, ki nam jih Bog daje kot zastonjski dar. Naj zasijejo v vsej svoji lepoti, pa se bo tema razkropila.