Ljubezen ne pozna mere

Ob prebiranju današnjega evangelija mi pride na misel tista italijanska reklama za telefonskega operaterja, ko je dekle po telefonu fanta spraševalo: »Me ljubiš? Koliko me ljubiš?« Tudi v našem odlomku Peter Jezusa sprašuje po količini. Res, da sprašuje po količini odpuščanja, a odpušča le tisti, ki ljubi.

Velikokrat mi zazvenijo v ušesih besede zakoncev iz Sežane ob srebrni poroki, ko so ju spraševali, kako sta uspela ostati skupaj toliko časa, kakšen je recept. Rekla sta, da je ta recept v eni sami besedi: »Odpuščánje.«

Sliši se seveda zelo enostavno, pa nikakor ni, ravno zato, ker je človek drugačen od Boga, ker človek vsako stvar meri in ocenjuje. Vedno gleda, kako bi se na takšen ali drugačen način okoristil, kako bi prišel dobro skozi. Bilanca je seveda v tovrstnem početju zelo važna. 

Dandanes je nekaj dobro in koristno le, če prinaša 'profit', torej, po slovensko – dobiček. Žal to velja tudi za naše 'odnose', oziroma bi jih bilo bolje označiti za zveze. Prijatelj bom s tistim, ki mi bo prinesel večjo korist, prav tako se bom spustil v zvezo ali poroko le z nekom, ki ima denar, moč ali družbeni položaj. Takole merimo in tehtamo. Tehtamo in merimo tudi, koliko se nam, dobesedno, splača poročiti se in imeti otroke. Vsaka zadeva nas na nek način stane, vsakdo nam hodi v zelje in nam odžira naš 'kapital', naše premoženje. To se lepo vidi tudi na meddržavni ravni, kjer bogate države že dolga desetletja na revne gledajo kot na zajedavce, kot na 'nebodigatreba'.

Ker pa tako gledamo na vse, skušamo tudi na tak način odpuščati sočloveku. Mislimo si, da je treba vzpostaviti pravično 'bilanco' – če je nekdo storil meni nekaj, mu je treba z isto mero tudi vrniti. Če bi veljalo med nami talionsko načelo 'oko za oko in zob za zob', bi še bilo v redu, vendar pa nas evangelij opozarja, kako smo ljudje, ko se zapremo sami vase in vse presojamo skozi očala jeze 'brez mere' hudobni, kako v svoji ozkosrčnosti znamo narediti 'iz muhe slona'. Popelje nas na začetek Svetega pisma: »Kajti Kajn bo sedemkrat maščevan, Lameh pa sedeminsedemdesetkrat« (1 Mz 4,24). Za vsako krivico, ki se nam je zgodila ali ki mislimo, da se nam je zgodila, je treba vrniti z mnogo večjo mero, pravzaprav brez mere – »mož, ki je to storil, mora umreti«(2 Sam 12,5)! Tako ali drugače je treba človeka uničiti, ga pohoditi, ga odstraniti s položaja.

Jezus nas, nasprotno, uči, da moramo res biti 'brez mere', vendar v ljubezni in odpuščanju. Vselej nam mora v ušesih zveneti: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). Ta resnično nima mere v ljubezni in odpuščánju. Če ga iz srca prosimo, nam odpusti še tako velikanski dolg (Heród Véliki je imel npr. letni proračun ok. 900 talentov) – to je storil že neštetokrat in še ničkolikokrat bo to storil. Naša mera je ta, da moramo vedno in brez zadržkov odpustiti. Po tem, koliko in kako znamo odpustiti, lahko vidimo, kje smo na naši poti.

Kadar grešimo, smo človeški, kadar odpustimo, smo zares Božja podoba. Naše srce je takrat res podobno Božjemu. To moramo delati, za to se truditi, saj nam v nasprotnem primeru – spet smo pri količini – ne bo pomagalo niti deset tisočkrat deset tisoč rožnih vencev, kakor nas je v prvem berilu lepo posvaril modri Sirah: »Kako bo človek, ki kuha jezo zoper drugega človeka, pri Gospodu iskal ozdravljenja« (Sir 28,3)?