Biti duhovnik ni lahko 19

Misli iz knjige-intervjuja furlanskega duhovnika Pietrantonia Belline (Toni Beline).

Pre Toni Beline pripoveduje, kako se je rodil njegov duhovniški poklic: »Če naj poslušam teologe ali duhovne očete bi moral odgovoriti, da se je moj poklic, kakor duhovni poklici vseh oblik, rodil iz ljubeznive Božje zamisli, ki ima z vsakim bitjem svoj posebni načrt. Da sem bil na nek način že vnaprej usmerjen ali obsojen na duhovništvo, lahko razkrije dogodek pred mojim rojstvom, ki se seveda ni zgodil meni, temveč moji materi. Ko sem bil na poti na ta svet je moja mati imela sanje. Pred Marijinim oltarjem v naši župnijski cerkvi v Pušji vasi je klečal majhen otrok, oblečen v duhovniško obleko, s črnim talarjem in snežno belim koretljem. 

Sam sem se rodil 11. februarja, kadar goduje Lurška Mati Božja, prav tista, ki smo jo v naši cerkvi častili pred potresom. Če bi bil don Bosco, bi govorili o predestinaciji, ker pa je govora o meni, bi lahko govorili o napuhu, a dejstvo ostaja. Med drugim mi tega ni povedala moja mama, temveč njena zaupna prijateljica, in sicer po tem, ko sem že postal duhovnik. 

Če naj ubogam spomin mislim, da je moj duhovniški poklic, moja želja po tem, da postanem duhovnik, vezana na župnijsko cerkev v Pušji vasi, na bogoslužje v njej, na latinske speve, ki so se kakor kadilo dvigali pod staro srednjeveško tramovje, na njeno zgodovino, čar, skrivnostnost. Najlepši trenutek, pravi čarobni trenutek je bila vsakodnevna maša ob šestih zjutraj. V tistih časih smo hodili spat zgodaj, posledično smo tudi tako vstajali. K cerkvi sem tekal, ko so bile uličice še temne, zlasti pozimi, ker sem se tako skušal popolnoma predramiti. Pokleknil sem na prvo stopnico glavnega oltarja in sledil mašnemu obredu, začaran od našega župnika, ki je bil zame takrat star in častivreden, ki je maševal slovesno, v simfoniji latinskega jezika in obrnjen proti vzhodu. 

Spomnim se, kako sem večkrat opazoval gotske vitraže, dolge in ozke kot rezila, ki so mi podarjala prvo dnevno luč. Ta je bila vse večja, bolj ko se je maša odvijala, kot da je luč prihajala prav od maše in ne od vzhajajočega sonca. Ta luč se ni ustavljala le na mojem obrazu, ampak je prodirala skozi okna duše in je šla vse do mojih globin. Dobesedno sem se napolnjeval z lučjo. Prav tam, ob vznožju oltarja, me je čakal Bog. Seveda niti najmanjša vrtnica ne vzcveti v enem samem dnevu, potrebuje svoj čas, najdaljše pa je pripravljalno obdobje, ki ga ne vidimo. Isto pravilo velja tudi za tisto rožo z mnogimi trni, ki se imenuje 'klic k posvečenemu življenju'. 

Poklic se začne že zgodaj, kakor glasbeni ali umetniški talent – nihče ga ne dobi slučajno, ampak prihaja od daleč. Tudi moj duhovniški poklic ni bil strela z jasnega, kakor poklic sv. Pavla ali velikih mistikov, ampak je imel svoj naravni tek s svojimi vmesnimi cilji. Poleg otroške sreče, ki sem jo čutil ob bogoslužju v cerkvi, mi je bilo v veliko pomoč prijateljstvo z enim od naših kaplanov, ki bi si zaslužil priti k slavi oltarja bolj kot kdo drugi v tem času inflacije svetnikov – govorim o Alcideju Venutiju iz Valle del Rojale. Bil je reven, rahlega zdravja, pokoren in rahločuten. Večkrat me je povabil v svojo revno in vlažno kaplanijo in me, glede na moje navdušenje za cerkvene zadeve, učil malo cerkvene latinščine. Potem me je učil igranja harmonija, ki ga je kar dobro igral. Medtem ko me je učil in sem sam pritiskal na gumbe, mi je govoril o mnogih rečeh, sam pa sem mu tudi zaupal marsikaj. On je nekega dne ustavil mojo mater in ji dejal: »Elena, nisem stoodstotno prepričan, a me ne bi čudilo, če bi vas nekega dne vaš sin Toni vprašal za vstop v semenišče.« 

Moja mati seveda ni skrivala svojih pomislekov, ki so bili predvsem vezani na revne razmere, v katerih smo živeli, kaplan pa ji je dejal: »Če je Gospod tako sklenil, bo že poskrbel.« Kak dan kasneje, nekega večera, sem brez posebnega razloga dejal svoji materi: »Mama, želim si postati duhovnik.« Nisem ji dejal, da bi rad vstopil v semenišče tudi zato, ker nisem poznal dolge poti, ki jo je bilo treba prehoditi, temveč, da bi rad postal duhovnik, kakor sta to bila moj župnik in moj kaplan. Mama, katere brat Rinaldo, redovnik servit, je utonil v Benetkah, zato ni bila ravno navdušena nad zamislijo. 

Tudi oče si seveda ni predstavljal, da bi njegov sin postal duhovnik, ne samo zato, ker je precej preklinjal, temveč zato, ker ni hodil v cerkev, četudi je bil izredno pošten. Don Bosco je zapisal, da je "Največji dar, ki ga Bog lahko podari neki družini ta, da lahko ima sina duhovnika". To so mi pisali po zidovih tudi ob dnevu nove maše, moji starši pa tega niso tako jemali. Mama se je v solzah spraševala, kje bo našla dovolj denarja, da bi lahko študiral. Semenišče je namreč nekaj stalo, čeprav ne tako dosti. Treba je bilo plačati za obleko, za potovanja, za hrano, za knjige... Moj oče je dva dni preklinjal in se zaklinjal, da ne bo dal nikakršnega dovoljenja, da ne bo ničesar podpisal in da nikakor ne bo poslal svojega sina med tisto oslovsko drhal.