Bomboni v obliki srca

Bliža se sv. Miklavž. Zame je to še vedno praznik, ker mi prikliče pred oči spomine iz otroštva, ko smo dobili od none v Prvačini zajetno vrečo bombonov, čeprav po vseh 'političnih' pravilih, tudi v naši družini, tega dne ne bi smeli praznovati, saj naša družina ni bila verna, zlasti nono v Prvačini pa je bil prepričan komunist, ampak tisti 'ruski', starega kova, čeprav ni bil slab človek – bil je pošten. Doma pač ni dovolil verskega udejstvovanja - zlasti svoji materi, pa čeprav je bila pobožna furlanska Slovenka. Naša nona pa tudi ni bila več versko dejavna, čeprav je bila doma iz Dornberka, pa najbrž ne le zgolj zaradi prej omenjenih oteževalnih okoliščin. 

Vendar očitno določene navade ostanejo. Skrite v nekem kotičku srca, nato privrejo na dan ob določenih dnevih skupaj z zaprašenimi, a lepimi spomini. Tisti bomboni so za nas seveda imeli posebno vrednost, ker so bili drugačni od naših – sklepam, da jih je prinesla teta iz Italije. Vedel sem le, da je te bombone prinesel Miklavž, same vsebine tega praznovanja pa seveda nisem poznal (krst sem ne nazadnje prejel pri skoraj osmih letih). Lepo je bilo, ko enkrat v letu nismo jedli običajnih, čeprav legendarnih, Mlinotestovih 'gu-gu' bombonov (tudi te je imela nona vedno na zalogi), ampak italijanske, ki so bili boljši že zato, ker so prihajali iz, vsaj za nas otroke, 'obljubljene dežele', od koder je kdaj prišlo tudi kako 'kinder' jajce, ki je popestrilo tudi naš čokoladni meni, na katerem je bila sicer le čokolada 'gorenjka', tudi zato, ker je bila cenejša od Kraševe čokolade. Seveda smo dobili 'le' pol tablice čokolade, kadar nam jo je mama dala. Kako so se nam iskrile oči, ko je šla s tem namenom proti tisti omari, ki je bila pri balkonskih vratih poleg hladilnika, v našem novogoriškem stanovanju. Tam je bila čokolada na prvi polici, poleg kruha, na vrhnji polici pa še zdravila in podobne reči. 

Že v naših časih je torej bilo precej manj izbire za sladkosnede malčke kot danes, da ne govorimo, kako malo teh dobrot so imeli naši starši, stari starši itd. Pa je prišla samostojna Slovenija, z gospodarsko rastjo pa se je večala tudi sladka ponudba. Danes je na policah na desetine znamk in vrst čokolade, bombonov in podobnih stvari, a zdi se mi, da je – nasprotno – vse manj srečnih otroških oči ob Miklavžu. Zdi se mi, da zlasti zato, ker je za Miklavževimi – pa tudi drugimi - darili vse manj srca. Otroci še vedno radi jedo bombone, a znajo tudi ugotoviti (vsaj dokler so še otroci), kaj se skriva za njimi. Takoj opazijo, če je na dlani, poleg bombonov, tudi darovalčevo srce.

Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas