Biti duhovnik ni lahko 20

Misli iz knjige-intervjuja furlanskega duhovnika Pietrantonia Belline (Toni Beline).

Pot pre Tonija je bila trnova, še preden se je pravzaprav sploh začela: “Leta 1952, ko so bile vojne rane še odprte in nismo imeli nikakršnega dohodka ali poznanstev, si je samo neumnež lahko domišljal, da bo šel študirat. Od takrat je minilo že več kot petdeset let, ran vojne in revščine ni več, toda srčne rane, poniževanja, strahovi so še vedno prisotni. Skušal sem se znebiti tistih časov, a mi ni še povsem uspelo, čeprav se tistih let in dogodkov spominjam z določeno oddaljenostjo in ironijo. Veliko ljudi se nostalgično vrača v tista otroška leta in se spominja tistega “otročička”, ki je nekoč obstajal. Sam nimam te možnosti, da bi se zatekel v ta pravljični svet, da bi se odžejal z vodami čarobnih studencev. Ko gledam nazaj, vidim nasprotno, puščavo s tisoč izzivi in nasprotji, ki mi jo je uspelo premagati, ne da bi vedel, kako mi je to uspelo. Najbolj čudna stvar je, da nisem več trpel zaradi svojih družinskih ali osebnih razmer, ko sem enkrat vstopil v cerkveni svet, temveč je najbridkejše trpljenje prišlo zaradi struktur, ki sem si jih izbral ali jih moral prenašati, da bi vstopil v Gospodovo službo”.

Ob vstopu v semenišče ni našel ravno prijetnega okolja, v nasprotju z domačo hišo v Pušji vasi, ki je sicer res bila borna, a udobna: “7. oktobra sem vstopil v malo semenišče v Castelleriu, vasi v občini Pagnacco, v severnem predmestju Vidma, kjer je bila nižja gimnazija, medtem ko je bilo v Vidmu veliko semenišče z višjo gimnazijo, licejem in študijem teologije (gimnazija je bila v Italiji včasih sestavljena iz treh let nižje in dveh let višje, potem so sledila še tri leta liceja, op. prev.). To so bila leta velikega števila semeniščnikov in duhovnikov, kot vedno v obdobjih revščine in siromaštva. Castellerio je bil kraj desetkanja – tisti, ki jim je uspelo priti v Videm, so imeli dobre možnosti, da dosežejo cilj. 

Danes, po petdesetih letih, težko najdem primerjavo s tistim krajem in okoljem. Lahko bi, s hudobijo, pomislil na koncentracijska taborišča, kjer se je živelo pod silo natančnih in pogosto neumnih ter brezveznih povelij, ljudi pa so postopoma oropali za njihovo človeško dostojanstvo in razsodnost, da so postali zgolj številka. Ali pa lahko primerjam semenišče z zaporom, vojašnico, ali tudi z enim od tistih zavodov, ki so jih upravljali duhovniki ali redovniki, le da je bilo strožje. Castellerio je bil pravzaprav vsakega po malo od tega, kar sem naštel. Edina razlika z represivnimi strukturami je bila v nerelevantnem dejstvu, da te nihče ni silil k temu, da vstopiš. Lahko si svobodno vstopil, nisi bil pa več svoboden, ko si enkrat vstopil.

V smislu, da so v dobro organizirani strukturi skrbeli za vse vidike življenja: kdaj si moral vstati, katere molitve zmoliti, kdaj si umiti noge ali se 'tuširati', kdaj študirati ali se razgibati, kdaj iti spat – četudi nisi hotel -, kdaj govoriti in kdaj molčati, s kom biti v vrsti ali koga imeti zraven v šolski klopi. Bilo je praktično nemogoče, vsaj v prvih letih v Castelleriu, ne le prebrati knjige, ki je niso odobrili predstojniki, ampak nisi imel osebnega prostora, kjer bi lahko mislil, presojal, se zavestno in odgovorno odločal. Drugi so mislili namesto nas. Mi smo morali samo ubogati, ne da bi smeli kdaj podvomiti ali biti zadržani. Najslabša beseda, ki jo je lahko kdo izrekel v semenišču, je bila: “Zakaj”?

Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas.