Luč sveti v temi

Bila je noč takrat in noč je danes. Ljudje so bili v temi in ljudje smo v temi tudi danes. Moramo si namreč kar priznati, da se v temo radi umikamo, hote ali nehote. Tema je namreč tisti nič, ki si ga kdaj pa kdaj sami izberemo, marsikdaj pa nas privlači, pa še sami ne vemo, zakaj. Tudi mi se kakor Adam (včeraj sta, med drugim, z Evo godovala – ne slučajno) želimo vsake toliko skriti pred Bogom in si rečemo s psalmistovimi besedami: »Vsaj tema me bo zgrabila, svetloba okrog mene se bo v noč spremenila« (139,11). Upremo se, odrečemo se Božji ljubezni in usmiljenju, ker mislimo, da bomo vse rešili sami, potem pa naredimo, čeprav smo morda imeli dobre namene, prav nasprotno od tistega, kar smo nameravali, in nastane velika podrtija in pogorišče, s tem pa tudi žrtve.

Ikona Božjega rojstva - novgorodska šola

Takrat nas je zaradi našega prekletega ponosa sram ponižati se in se odpreti za pomoč, raje se vrtimo kakor mačka okrog vrele kaše, iščemo druge možnosti, ki pa nas ne pripeljejo do želenega cilja. Tako se pogosto zgodi, da silimo le še globlje v temo.

In če bi Bog bil res nekakšen tiran, bi rekel: »Prav ti bodi, kopaj se v lastnem 'zosu', ker me nisi hotel poslušati!« Lahko bi bil tak, moramo tudi priznati, da bi imel do takšnega postopanja vsako pravico.

Pa je naš Bog drugačen, diametralno drugačen in na Božič nas mora ganiti način njegovega odziva, ker je res odziv ljubeče matere, ki bi naredila vse na tem svetu, da bi rešila svojega otroka. V spomin mi pridejo Izaijeve besede: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim« (Iz 49,15). Kakor je prerok govoril tolažilne besede ujetemu izraelskemu ljudstvu, tudi nam evangelij prinaša besede tolažbe: »Luč sveti v temi« (Jn 1,5).

Naj bo tema še tako temna, naj bomo še tako na tleh in nemočni, v naši temi sveti luč: »Tudi tema ne bo pretemna zate, noč bo svetila kakor dan, kakor tema, tako svetloba« (Ps 139,12).

Zato se je Bog tako ponižal, da je postal »meso«, da je postal ne samo krhek in nebogljen kakor otrok, ampak je nase sprejel prav vse, kar zaznamuje človeka, tudi bolečino, trpljenje in - nekaj nezaslišanega za vsemogočnega Boga – smrt.

Kako praznujemo Božič nam zato veliko pove, kako sprejemamo to luč odrešenja. Gospodovo rojstvo lahko praznujemo nekako na tri načine.

Prvi je lahko praznovanje, zaznamovano z današnjo zahodno miselnostjo, ko je to nek socialni praznik, ko se vsaj enkrat letno družina dobi skupaj (kaj pa sicer?), ko se morda zmenimo, da se vsaj ta dan (ta večer?) ne bomo kregali in zmerjali, ko svojo temo, rane in solze skušamo zakriti z darili, ko pravzaprav Jezusa nadomesti 'božiček', ta ameriška marketinška pogruntavščina, ki smo jo tako nekritično sprejeli. Če rečemo v podobi, skušamo temo obupno razsvetliti z električnimi lučkami, ki svetijo v naši hiši, da bi spominjale na (srečne) zvezde, ki so svetile ob Jezusovem rojstvu. Najbrž ni potrebno preveč poudarjati, kako je to daleč od prave vsebine praznika.

Drugi način je čustveno praznovanje Božiča. Tam je važno predvsem tisto ozračje, ki se enkrat na leto ustvari, z lepimi besedami o miru, sreči in strpnosti (ki nima nič s Kristusovim naukom), z ustavljanjem ob jaslicah na otročji (ne otroški) način, ker se še spomnimo, kako smo se tudi sami imeli nekoč lepo. Božič je tako 'fajn', ker ima toliko pozitivne energije, lepih čustev, dobrih misli, lepih besed. Zraven spadajo še razne božične pesmi, da ustvarijo 'ambient', 'atmosfero'. Vse to je seveda lepo in prav, lepo se sliši, čuti… Ne bomo rekli, da to ni del božičnega praznovanja, ker je. Ta praznik mora biti tudi nekoliko 'pesniški' (naj moji prijatelji in prijateljice pesniki in pesnice ne prehitro sklepajo…), pa vendar je to le del vse stvarnosti. Poezija mora biti vedno odprta za 'nekaj več', ali pa to ni poezija.

Jaslice niso samo neka lepa igrača, ampak so neke vrste sveta podoba, neke vrste ikona. Lahko se ustavimo zgolj na površju, na vidnem in čutnem, tudi čustvenem, lahko pa gremo globlje in skušamo začutiti njihovo duhovno sporočilo, ki je tudi duhovno sporočilo Gospodovega rojstva. Jezus se je rodil v 'Hiši kruha', kar pomeni ime Betlehem. Prišel je, da bi nam bil kruh življenja. Rečeno je namreč o Besedi: »V njej je bilo življenje« (Jn 1,4). Pa ne zgolj bivanje, temveč res življenje v polnosti, prava sreča, pravo veselje, pravi mir, česar si ljudje sami ne moremo zagotoviti. Če pa želimo nekomu postati kruh življenja, se mu moramo popolnoma podariti. To pa je Jezus storil s trpljenjem in smrtjo na križu. Če ne bi postal v vsem kakor mi, tudi v smrti, bi ne mogli govoriti, da je res postal pravi človek. Pa je! In kot človek je umrl ter tako zares postal naš brat, vendar je s svojo Božjo močjo greh in smrt tudi premagal, ko je vstal od mrtvih. Če je pa enkrat naš brat, se ta vez ne more uničiti, zato tudi nas vleče s svojo neverjetno Božjo močjo iz teme greha in smrti, iz naših grobov, v življenje.

Gospodovo rojstvo torej vsebuje že vse Jezusovo zemeljsko življenje, vsebuje vse prvine odrešenja. Ko objemamo jasli, hkrati objemamo tudi križ, zavedajoč se, da vse od tiste noči naprej nismo nikdar več sami, niti v naših križih in težavah, tudi v smrti ne.

Zapomnimo si: »Luč sveti v temi!« Vse, kar moramo storiti je, da jo sprejmemo. Tako bo vso našo temo spremenila v luč. Vse naše težave bodo poveličane, naše rane ozdravljene (»Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni« Iz 53,5). Zavestno sprejmimo to življenje, ki ga ponuja, celoten paket. Če se mu bomo zares odprli, bo v nas položil resnični mir in srečo, ker bomo to hoteli sprejeti, ker bomo znali, kakor pastirji, poklekniti k jaslicam in slaviti Gospoda (namigujem na 2. kitico pesmi 'Dete rajsko, dete sveto').