nedelja, 01. januar 2012

Postati Božja mati


Ob koncu božične osmine vstopamo skupaj tudi v novo leto, to pa počnemo skupaj z Marijo, ki naj bi bila naš zgled in svetilnik na poti, po kateri bomo v 2012 hodili. Premišljujemo o zelo stari verski resnici, o tem, da je Marija Božja mati (gr. Theotókos, starosl. Bogoródica). Vsebina tega praznika nam želi povedati, da nam je Bog enak tudi po tej plati, da je čisto običajno rojen iz žene, kakor vsakdo izmed nas, da je na prvi pogled čisto normalen človek, da pa se vendarle v njem skriva tudi Božja narava, da je torej hkrati tudi Bog. Kot takega so ga tudi prišli počastiti pastirji, kakor smo slišali. Skupaj s pastirji smo seveda tudi mi vselej povabljeni k temu, da pred skrivnostjo, ki nas presega, pokleknemo, umolknemo in slavimo Boga.

Pa vendar nas ta praznik vabi, da gremo še naprej. Jezusova mati se ponovno izkaže kot prva vernica: »Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19).

Lepo in prav je, da stopimo iz svojih gotovosti, se odpravimo na pot in se odpremo za skrivnost, vendar nas Marija vabi, da napravimo še korak več, da tudi mi spočnemo in rodimo Jezusa, Božjega sina. Mariji seveda gre velika čast in hvala, ker je po njej prišel Bog med nas, ker je po njenem telesu prišlo odrešenje: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile« (Lk 11,27). Vendar si ona za to ne pripisuje nobenih zaslug, ker dobro ve, da je to Božja iniciativa, kakor je bila že prej, ko jo je pripravil za to poslanstvo, ko jo je obvaroval greha. Vse, kar ona sama lahko naredi je, da veruje, da se izpolni: »Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo« (Lk 11,28).

Tu je Marijin zgled, ker po veri lahko vsakdo spočne in rodi Boga, saj pravi Jezus: »Moja mati in moji bratje so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in uresničujejo« (Lk 8,21). Zato je lepo in prav, da Marijo častimo kot Odrešenikovo mater, vendar je to premalo. Treba jo je posnemati v verovanju. Lepo je skupaj z Elizabeto vzklikati: »Blagor ji, ki je verovala…« (Lk 1,45), a mi radi ostajamo pri besedah. Lahko so sicer lepe, visoke, plemenite, a so vendarle besede – Božja mati nam govori: »Pojdi in ti delaj prav tako« (Lk 10,37). 

Vera ni le v pritrdilnih besedah, temveč tudi dejanjih, ki le-tem sledijo. Že res, da gre vselej za dar, ki pa ga je treba iskati, ga hoteti. Ni dovolj, da ti dar nekdo podari, ampak je tudi od tebe odvisno, ali ga boš sprejel. Prav te drže nas uči Marija. Bodimo v njeni šoli tudi v tem letu.

Ni komentarjev: