Ob koncu božične osmine vstopamo
skupaj tudi v novo leto, to pa počnemo skupaj z Marijo, ki naj bi bila naš
zgled in svetilnik na poti, po kateri bomo v 2012 hodili. Premišljujemo o zelo
stari verski resnici, o tem, da je Marija Božja mati (gr. Theotókos, starosl. Bogoródica).
Vsebina tega praznika nam želi povedati, da nam je Bog enak tudi po tej plati,
da je čisto običajno rojen iz žene, kakor vsakdo izmed nas, da je na prvi
pogled čisto normalen človek, da pa se vendarle v njem skriva tudi Božja
narava, da je torej hkrati tudi Bog. Kot takega so ga tudi prišli počastiti
pastirji, kakor smo slišali. Skupaj s pastirji smo seveda tudi mi vselej
povabljeni k temu, da pred skrivnostjo, ki nas presega, pokleknemo, umolknemo
in slavimo Boga.
Pa vendar nas ta praznik vabi, da
gremo še naprej. Jezusova mati se ponovno izkaže kot prva vernica: »Marija pa
je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19).
Lepo in prav je, da stopimo iz
svojih gotovosti, se odpravimo na pot in se odpremo za skrivnost, vendar nas
Marija vabi, da napravimo še korak več, da tudi mi spočnemo in rodimo Jezusa,
Božjega sina. Mariji seveda gre velika čast in hvala, ker je po njej prišel Bog
med nas, ker je po njenem telesu prišlo odrešenje: »Blagor telesu, ki te je nosilo,
in prsim, ki so te dojile« (Lk 11,27). Vendar si ona za to ne pripisuje nobenih
zaslug, ker dobro ve, da je to Božja iniciativa, kakor je bila že prej, ko jo
je pripravil za to poslanstvo, ko jo je obvaroval greha. Vse, kar ona sama
lahko naredi je, da veruje, da se izpolni: »Še bolj blagor tistim, ki Božjo
besedo poslušajo in se po njej ravnajo« (Lk 11,28).
Tu je Marijin zgled, ker po veri
lahko vsakdo spočne in rodi Boga, saj pravi Jezus: »Moja
mati in moji bratje so tisti, ki Božjo besedo
poslušajo in uresničujejo« (Lk 8,21). Zato je lepo in prav, da Marijo častimo
kot Odrešenikovo mater, vendar je to premalo. Treba jo je posnemati v verovanju.
Lepo je skupaj z Elizabeto vzklikati: »Blagor ji, ki je verovala…« (Lk 1,45), a
mi radi ostajamo pri besedah. Lahko so sicer lepe, visoke, plemenite, a so
vendarle besede – Božja mati nam govori: »Pojdi in
ti delaj prav tako« (Lk 10,37).
Vera ni le v pritrdilnih besedah, temveč tudi
dejanjih, ki le-tem sledijo. Že res, da gre vselej za dar, ki pa ga je treba
iskati, ga hoteti. Ni dovolj, da ti dar nekdo podari, ampak je tudi od tebe
odvisno, ali ga boš sprejel. Prav te drže nas uči Marija. Bodimo v njeni šoli
tudi v tem letu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar