Pravo veselje prinaša prava luč

Kot pove že samo poimenovanje 3. adventne nedelje (Božjo besedo nedelje najdete tu), 'Gaudete' (poimenovana je po vstopnem spevu iz Flp 4,4-5), danes govorimo o veselju o našem trudu in prizadevanju, da bi prišli do sreče, izpolnjenosti, do pravega veselja – tistega, kar si vsak izmed nas v globini srca želi. 

Toda, kaj je to pravo veselje? Mi namreč radi zamenjujemo veselje z raznimi nadomestki, z občutki, s trenutki ugodja, z užitki. To moramo znati ločiti: imamo veselje in imamo ugodje. Res je, veselje prinaša s seboj tudi precej ugodja, a prevečkrat je le-to samo sebi namen. To pa pogosto ne vodi do nobenega veselja in sreče, ampak privede celo do izpraznjenosti, do tega, da izgubimo stik s seboj, da pozabimo, kdo v resnici smo. Izgubimo svojo identiteto in se odpovemo svojemu dotojanstvu, ko ne upoštevamo dejstva, da je človeška oseba nerazdružljiva enotnost duha, duše in telesa, kakor nam lepo pove apostol Pavel v drugem berilu.

Na poseben način nam o tem spregovori tudi evangeljski odlomek. Luč, o kateri govori evangelist Janez namreč prinaša s seboj pravo veselje in srečo. Te luči pa nihče od nas ne poseduje, je nima v lasti, ni že vključena v paket ob nakupu, da tako rečem, ampak je vsakemu lahko samo podarjena. 

Da bi bil vesel, srečen in zadovoljen, potrebujem luč. Potrebujem nekoga, ki bi pričeval o luči. Potrebujem vero v luč. 

Kar priznajmo si, da se luči upiramo. Rajši izberemo temo. Zgrešeno veselje je namreč izogibanje luči, je iskanje senc, omamljenosti, pozabe. Mislimo, da bomo rešili vse, našo preteklost in prihodnost tako, da bomo svoj spomin omamili, zato tudi bežimo v razne zasvojenosti, ali pa, da bomo vse skupaj kar prepustili pozabi in šli lepo naprej. Toda v tem ni nobene rešitve, mi pa potrebujemo, da bi svojo preteklost odrešili, le tako lahko dobimo tudi tako potrebno upanje za prihodnost, da ne govorimo o tem, da v nasprotnem primeru sedanjosti sploh ne moremo živeti, ker smo z eno nogo bodisi v preteklosti bodisi v prihodnosti. 

Popolno veselje je popolna luč. Zanimivo je, kako nam že Sveto pismo samo pokaže, kako je luč na začetku vsega, ko je postavljena na sam začetek stvarjenja. Ta naša zemeljska luč, pa kaže še naprej, na tisto pravo luč, na Boga, ki je med nas prišel kot Jezus. Če znamo pozorno prisluhniti veroizpovedi, slišimo, da je Jezus tudi: "Luč od luči." O njej nam mnogi prinašajo novice, o njej mnogi pričujejo. Preko teh pričevalcev smo tako povabljeni, naj se odpovemo delom teme in izberemo luč. 

Kaj to pomeni? Verjeti v dobro, v odrešenje, v Božjo ljubezen, v to, da je dobro živeti. Verjeti moramo, da se da odrešiti našo preteklost, da lahko vsa naša zgodovina postane nekaj dobrega. Potrebujemo nekoga, ki bi nam dejal, da vsemu navkljub obstaja luč. Nekdo nam mora zaklicati: 'Prihaja luč!' Zlo nima zadnje besede, v veri vedno obstaja izhod. 

Nihče pa ne more priti do pravega veselja, dokler se ne odpove staremu pogledu. Stari človek mora umreti in prepustiti mesto novemu. Je pa to seveda neprijetno, tudi nekoliko boleče, kot bi se iz temačnega prostora z zelo medlo razsvetljavo podali na poletno sonce. Mnogi tega ne zmorejo in se vrnejo nazaj med sence. Toda brez prave svetlobe stvari niso resnične, šele ko so prav osvetljene, stvari zasijejo v svojih pravih barvah, v senci in temi pa gospodujejo lažne podobe, če si prikličemo v spomin tisto Platonovo pripoved o jami. Takšnih jam, ki nas uklepajo v lažnih podobah o nas in o svetu okrog nas, je danes veliko. Marsikdaj se niti ne zavemo, da se nahajamo v njih, če nas kak pričevalec luči ne opozori na to.

Zato potrebujemo danes takšnih ljudi, ki pričujejo o luči, ki pa jih mora krasiti ta zavest, da sami niso luč. Si želimo tudi mi postati takšni pričevalci? Če da, potem je naš zgled Janez Krstnik, pa Marija in svetniki, ki so si izbrali, izvolili, da bodo sledili Kristusovi luči. 

Končajmo tako s kitico pesmi 'Vodi me, dobrotna Luč' (tu je v celoti) bl. Johna Henryja Newmana, enega od teh pričevalcev:

O,vodi me, dobrotna, blaga Luč!

V temi, ki me obdaja, vodi me!

Temná je noč in dalec sem od doma,

ti vodi me, ti razsvetljuj mi pot!

Ne prosim, da bi v širne zrl daljave:

naj vidim pred seboj le za korak.