Kam gledaš ti?

Jezus gre na samo molit, učence pa pošlje na drugo stran jezera. Ko se potem razvname vihar, se učenci čutijo zapuščene sredi nevarnosti. Nahajajo se namreč na jezeru, ki za judovskega človeka vedno pomeni ne varnost ali vsaj negotovost, breg pa je 'veliko stadijev' oddaljen od njih. Koliko krat tudi mi čutimo ali smo tudi mi čutili, kako je Bog v težavah molčal, bil daleč od nas. In vendar pravi vernik nikdar ne more reči, da bo nekaj naredil 'on sam, z lastnimi močmi', saj nismo nikdar sami - z našim dihom se prepleta Božji dih, z našo močjo Božja moč.
   

Saj Bog je na jezeru, vendar na drugačen način - v rokah tistih, ki veslajo, ki krmarijo, ki vežejo in razpenjajo jadra, kakor je tudi v očeh vseh, ki iščejo varen pristan. Kako prav je imel François Mauriac, ko je dejal: "Včasih mislimo, da Bog ne sliši naših prošenj, v resnici pa smo mi tisti, ki ne poslušamo njegovih odgovorov." Bog odogvarja in uslišuje na drugačen način kot si mi mnogokrat predstavljamo. Samo poglejmo, kako gre čoln, ki je tu simbol krhkosti našega življenja, kljub vsemu naprej, odločno proti drugemu bregu. Pa ne zato, ker bi ponehale nevihte v njem, ampak zaradi tega, zaradi ponižnega in skromnega čudeža veslačev v čolnu, ki se vsem težavam navkljub nikdar ne predajo, ampak se med seboj celo bodrijo in spodbujajo.

Bog ne deluje namesto nas, od nas ne odvrača neviht in viharjev, ampak nas v vseh težavah življenja podpira. Težav nam ne prihrani, ampak nam v njih daje moč in pogum, da jih premagamo. To nam še kako koristi v življenju, saj pravi pregovor, da kar človeka ne ubije, ga utrdi.Koliko je ljudi, ki bi radi živeli brez trpljenja, preizkušenj in težav, pa se zato zapirajo pred svetom. Koliko staršev je dandanes zapira svoje otroke v 'kristalne gradove', kjer jim nič ne manjka, pa jim vendar manjka vsega, ker jim manjka boja na morju življenja. Dandanes se ni težko umakniti, vsaj navidez, pred svetom in njegovimi težavami, toda to pomeni tudi odločitev za to, da ne bomo zares živeli. Jezus bi učencem lahko prištedil nevarno potovanje, toda potem se ne bi ničesar naučili, se ne bi utrdili, ne bi spoznali, kdo vresnici so oni sami in kakšen je njihov in naš Bog.

Če pa znamo vztrajati, se zgodi nepričakovano - ko smo že obupali nad vsem, pride tudi Bog, ko ga nihče več ni pričakoval (ob četrti, torej zadnji nočni straži). Da bi ga lahko spoznali, se moramo osvoboditi svojih predstav in strahov in vsaj posumiti, da bi lahko bil to Gospod. 

Tako je storil Peter, ko je dejal: "Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi." Prvak med apostoli prosi za dve stvari - ena je pravilna, druga zgrešena. Najprej prosi, da bi šel h Gospodu, kar je zelo lepa, odlična prošnja. Tudi mi si tega želimo v svoji globini. Težava je v tem, da želi priti h Gospod tako, da hodi po vodi, kar seveda ni potrebno. Boga ne bomo srečali v blesku nekih čudežnih voda, ampak v vsakdanjih dejanjih, v prahu cest, če hočete, kakor se je zgo dilo usmiljenemu Samarijanu.

Niso pomembne postranske stvari, ampak je pomembno svoj pogled usmeriti na Jezusa, kot je to storil Peter. Ko nas obdaja tema, ko smo sredi nevihte, nam Jezus prihaja naproti. Takrat se moramo osvoboditi vsega balasta in pazljivo prisluhniti, kaj nam ima povedati. Prav zate, dragi kristjan, zate osebno, ima Jezus besede, ki jim velja prisluhniti.

Dokler ima Peter svoj pogled usmerjen samo na Kristusa, tu evangelist jasno nakaže, da gre za vstalega Kristusa ('Gospod'), mu njegova vera omogoča tudi nekaj, kar bi sicer bilo nemogoče. Potem pa ga premoti močan veter in prevzame ga strah, začne se potapljati. V le nekaj korakih je mogoče iz trdne vere preiti v strah in negotovost - to dvoje pa je kakor močvirje, ki te začne srkati vase. Dokler človek hodi, pa čeprav po vseh štirih, ostaja na površju tega morja življenja, ko pa ga strah ohromi, se začne potapljati.

Koliko krat se nam dogaja kakor Petru - dokler je naš pogled usmerjen v Boga in njegovo moč, v dobro, smo sposobni premagati vsakovrstne težave. Brž pa, ko se s pogledom usmerimo na težave, na našo omejenost, na zlo, ohromimo. In vendar tudi iz tega obstaja rešitev. Kakor Peter lahko še vedno zakličemo: "Gospod, reši me!" To je klic upanja, ker v globini vendarle vemo, da za vso to temo mora obstajati svetloba. In tu je že objem: "Gospod, imam malo vere in veliko dvomov, vendar vseeno zaupam vate, pomagaj mi!"

In prav tam nam naproti pride Gospod. Boga ni, kjer je vse popolno in zdravo, ampak je tam, kjer je trpljenje, bolečin in omejenost. Prav tam, v naši šibki veri, se nahaja. Proti nam steguje rešilno roko. Ne kaže žugajoče in obtožujoče s prstom na nas, ampak nas vleče v varen objem. 

Čoln, kamor Jezus potegne Petra, tako ni več krhka lupinica, ampak je varen pristan, ker pomeni skupnost. To je skupnost ljudi, ki ima šibko vero in veliko dvomov, vendar pa so zbrani okrog vstalega Gospoda - ob njem, z njim in v njem smo kristjani močni in nič nam ne manjka.