Harry Potter in izgubljene vrednote

Zakaj ima zgodba o čarovniku z očali veliko vrednost

 

V naših kinodvoranah je Harry Potter prišel do cilja in tudi v filmskem smislu zaobjel celotno zgodbo, ki je zbrana v sedmih knjigah. Morda pride izpod peresa neverjetne angleške avtorice še kaj o čarovniku z očali, vendar bi to bil samo še nek bonus, saj je bistveno zbrano v sedmih knjigah. Če ste med tistimi, ki se sprašujejo, če je nekaj dovoljeno ali prepovedano, če je nekaj 'naše' ali 'njihovo', se utegne zgoditi, da boste ostali brez zanimive izkušnje ali, v tem primeru, zanimivega potovanja, kjer srečamo vse tiste vrednote, ki so jih pred časom zaprli v omaro pozabe. Angleška avtorica, Joanne Rowling, jih je v knjigah o Harryju Potterju vzela iz te zaprašene omare in jih ponudila v nekakšni 'pravljični' obliki, takšni torej, ki bi bila bližja mladim bralcem. Če pogledamo, kakšen knjižni in filmski uspeh je saga doživela, lahko rečemo, da je Potterjeva avtorska mati iznašla pravo 'čarobno formulo'.

Lahko rečemo, da je čarovnija tista osnovna tematika zgodbe o Harryju Potterju in prijateljih, ki se šolajo na Bradavičarki (Hogwartsu), ampak to drži le na prvi pogled oz. je to le tista površinska resnica. Tisti, ki so se ustavili zgolj pri površni obravnavi, morda tudi zato, ker naj zadeva ne bi bila za odrasle in zrele, so veliko izgubili – to lahko potrdi vsakdo, ki je knjige prebral, manj tisti, ki je pogledal vseh osem filmskih uprizoritev (kot praktično vselej, se je tudi tokrat izkazalo, da so knjige boljše od filmske uprizoritve). Zaradi površnega obravnavanja se je tudi našel kdo, ki je delo enostavno uvrstil v kategorijo mode 'new age', saj je v njem vendarle govora o čaranju, torej o magiji, izrecno pa se na krščansko razodetje ne nanaša. Bolj pazljivo branje nam nasprotno razkrije, kako se avtorica na mnogih mestih obrne na krščanske prvine in vrednote, zlasti na pravo ljubezen.

Dokazov za to je nič koliko. Za začetek je tu zanimiva lastnost glavnega junaka Harryja, ki je relativno imun na magijo, zaradi česar ga najnevarnejši in najmočnejši čarovnik, Mrlakenstein (Voldemort) ne uspe umoriti. Mladega čarovnika namreč varuje poseben urok, ki ga je povzročila ljubezen njegovih staršev, ki so žrtvovali svoje življenje zanj. Prav ljubezen je, torej osrednja tema sage o Harryju Potterju. Gre za ljubezen, ki rešuje in je edina sposobna premagati zlo, kakor ugotovimo tudi ob koncu sage. Tam se nazadnje Harry sam žrtvuje za rešitev svojih prijateljev in zato, da premaga zlo. Ob tem človek takoj pomisli na Jezusove besede: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Ljubezen, ki se daruje, torej – prav tista, o kateri govori in uči krščanstvo. Vendar gre saga še naprej in odgovarja tudi tistim dvomljivcem, ki pravijo, da se takšna žrtev ne splača. Harry Potter namreč na koncu svoje življenje dobi povrnjeno, prav kakor nam obljublja naš Odrešenik, Jezus Kristus: »Kdor bo skušal rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa ga bo izgubil, ga bo rešil« (Lk 17,33). In jasno je nakazano, da je to življenje Harryju na koncu podarjeno.

Ne moremo seveda reči, da je Harry Potter kristološka figura, kakor je to lev Aslan v Zgodbah iz Narnije. Harry Potter namreč - bolj kot ne - spet poudari tiste naravne vrednote, tiste, ki so skrite v globini vsakega človeka, ki jih je Kristus potem pokazal v polni luči – Harry da namreč svoje življenje 'le' za svoje prijatelje, tiste torej, ki so vedno ob njem, Kristus pa da svoje življenje tudi za svoje sovražnike, ker se žrtvuje za vsakega človeka in vsakdo se po njem lahko reši.

V navezavi s tem bi lahko našteli še številne pozitivne vrednote, tudi in zlasti tiste, o katerih 'se ne pogaja', kakor je zatrdil pred časom Benedikt XVI. – o življenju, družini ter svobodi vzgoje in izobraževanja. Gre tudi za boj dobrega proti zlu in resnice proti laži, torej proti danes prevladujoči kulturi relativizma. V enem od osrednjih prizorov želi namreč Mrlakenstein Harryja prepričati, kako ne obstaja ne resnica ne laž, temveč zgolj moč, ki nekaj lahko naredi za resnično. Mladi čarovnik je jasno in glasno proti tej skušnjavi.

Nihče tudi ni popolnoma dober, kakor tudi nihče ni popolnoma zloben in slab. Vsak od nas je zaznamovan z grehom, kakor ima tudi Harry Potter v svoji duši delček Mrlakensteinove – tudi, če je kdo še tako dober, je vedno potreben očiščevanja. Zlobni čarovnik pa spet ne predstavlja hudiča, temveč je nekdo, ki se je v življenju odločal za zlo, raje kot za dobro, ker se ni dovolj potrudil, da bi lahko ugotovil, kako je ljubezen močnejša od zla. Nasprotno pa pri profesorju Robawsu Rawsu (Severus Snape), ki je sicer navidez zloben, vendar pa iz vsega srca ljubi Harryjevo mater. Zaradi tega vedno na nek način varuje mladega čarovnika. In v tem je zelo krščansko sporočilo, v smislu Avguštinovega izreka: »Ljubi in delaj, kar hočeš.« Vendar pa tudi drži, da ljubezen zato, da ostane resnična, včasih zahteva trpljenje in žrtvovanje.

In kako je mogoče, da v fantazijskem delu najdemo takšen zaklad simbolov? Razlogi so nekako trije. Najprej je Joanne Rowling kristjanka. Drugi je v velikem izročilu tovrstnih del v angleški književnosti, kot so npr. C. S. Lewis, J. R. R: Tolkien in G. K. Chesterton. Kot tretje pa naj rečemo, da se mnogo univerzalnih simbolnih struktur sklada s krščanstvom. Velika teologa H. U. von Balthasar in W. Benjamin sta vedno učila, kako se vsaka velika zgodba, ki je vredna pripovedovanja, sooča tudi s tematiko človekovega odrešenja. Zgodba kot je tista o Harryju Potterju, ki se neposredno spopada s sodobnim destrukcionizmom, ki propagira kaos, pomanjkanje smisla in nihilizem, je vsekakor velika zgodba, ki je vredna branja in pripovedovanja.

Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas.