On pa je govoril o templju svojega telesa...

Pred nami je na 3. postno nedeljo odlomek, za katerega si moramo iskreno priznati, da nam ne diši kaj preveč. Zakaj? Ker Jezus, ki izganja trgovce in menjalce iz tempeljskega kompleksa, ne 'paše' v naše sheme, ki smo si jih naredili o njem. Jezusa smo - že kar nekaj časa nazaj - naredili za potujočega modreca, ki je imel rad vse ljudi, k temu pa naj bi jih tudi spodbujal. Govoril naj bi: "Imejmo se radi. Bodimo strpni drug do drugega." in še druge podbne besede smo položili v njegova usta. V odlomku te nedelje pa se evangeljska beseda pokaže v vsej svoji ostrini, kakor tudi drži, da Jezusa prikaže kot nekoga, ki ni strpen. Kdo bi celo rekel, da Jezus teh ljudi na tempeljski ploščadi ne mara, toda potem ni do konca poslušal ali prebral odlomka, ki na koncu pravi: "Sam je namreč vedel, kaj je v človeku." (Jn 2,25). 

Rembrandt - Kristus izganja menjalce  denarja iz templja

Globoka ljubezen do človeka je namreč tista, ki Jezusa vodi pri njegovih dejanjih, ki so kar nekajkrat malo 'čudna', skregana z našo logiko. Ne nazadnje je tudi Jezusovo poslednje dejanje v zemeljskem življenju, trpljenje in smrt na križu, hudo skregano z našo logiko, ni pa skregano z logiko Božje ljubezni. Tudi mi moramo naš pogled usmeriti globlje, da bi lahko vsaj malo razumeli, kaj nam želi Jezus povedati s tem svojim 'nerazumnim' dejanjem, pa tudi zato, da bi si odgovorili, kaj ta odlomek sploh dela tam sredi postnega časa - se ni morda Cerkev zmotila, ko ga je postavila ravno tja?

Mi smo danes precej podobni Judom iz Jezusovega časa, v smislu, da se ustavimo na površju, pri zunajosti. Naše krščanstvo je precej 'zunanje', ker se zlasti sprašujemo: "Kaj bodo drugi rekli o meni?" Tako mora predvsem biti vidno, kakšni kristjani smo. Pravimo, ne le verniki, tudi duhovniki, nekako takole: "Poglejte, koliko sem naredil za (C)cerkev." Ja, enkrat mislimo z malo, drugič z véliko začetnico. "Zaradi mene je naša cerkev sedaj zgledno obnovljena ... Postavil sem nov oltar, ker je bil prejšnji premajhen ... Za ogrevanje in obnovo notranjosti sem daroval kar nekaj tisočakov evrov..." Ali pa za tisto Cerkev z véliko začetnico, kar se kaže v kakih dobrodelnih dejanjih ali pa v tistih pastoralnih obveznostih, ki jih opravljamo. 

Iščemo potrditve, iščemo tega, da nas bo kdo za to pohvalil. Vendar pa vsega tega ne delamo oz. ne bi smeli delati zase, temveč, če vzamem jezuitsko geslo: "V večjo Božjo slavo," in v blagor ljudi. Ne delam nekaj "zaradi svojega imena", ker na ta način lahko dela samo Bog.

Vendar pa je to le zelo površna ali celo površinska razlaga tega, kar sporoča Jezus na tempeljski ploščadi. Rečeno je namreč tudi, da je govoril o "templju svojega telesa". Torej gre, če pokličemo na pomoč apostola Pavla, tu lahko tudi za tisto 'skrivnostno Kristusovo telo', za Cerkev, ki je, kot pravi še apostol Peter iz 'živih kamnov'. 

Jezus govori o tržnici, ki se odvija v tej živi Cerkvi. Vem, mnogim misel takoj uide na razne napake, ki so jih naredili določeni cerkveni ljudje. Ne rečem, tudi to je res. Vendar bi te tržnice v t.i. 'cerkvenih krogih' ne bilo, če se ne bi najprej odvila na nekem drugem prizorišču, v človeškem srcu. 

Vsak od nas je namreč Božji tempelj, Božje svetišče. Vsakdo od nas je 'tempelj Svetega Duha', kot nam sporoča apostol Pavel. 

Tu pa ni važno, kakšne kupčije sklepajo drugi, temveč, kakšne kupčije v sebi sklepam sam. Ne smem biti kot tisti farizej, ki se je v templju postavljal pred Bogom in se primerjal z drugimi, temveč kot cestninar iz iste prilike v Lukovem evangeliju (Lk 18,9-14), ki se je primerjal samo z Bogom. Kakšen sem torej jaz pred Bogom? Imam čisto vest, da se v meni dan za dnem ne odvijajo kake majhne kupčije, ki zasedajo tisti prostor, ki je v mojem srcu namenjen samo Bogu? 

Zato je ta evangeljski odlomek pravilno postavljen sredi našega postnega časa, da nas Gospod Jezus opozori, kako je treba iz naše notranjosti odpraviti tiste bogove, ki so zavzeli mesto živemu Bogu. Odpraviti moramo vse tiste zadeve, ki nas oddaljujejo, od Boga, od bližnjega in od nas samih. Jezus nas pozna do obisti in nas ljubi. Zato želi, da bi bili celi, od zunaj in od znotraj, Božji. Da bi bili naša zunanjost in naša notranjost v sozvočju. Da bi bili urejeni zunaj in znotraj.

Ostrina je včasih potrebna, da se sploh kaj premakne. Trdnih sklepov namreč v svojem življenju napravimo zelo veliko, škripa potem pri dejanjih. Kadar gre za napačno, grešno, pogubno smer življenja, ni mesta za strpnost, temveč je treba zelo odločno, celo korenito, ukrepati. V določenih primerih človek nekaj pri sebi naredi šele tedaj, ko je postavljen pred dejstvo, pred kruto resničnost.