sreda, 02. februar 2011

Biti duhovnik ni lahko 12

Glede oblikovanja in vzgoje v semenišču (Castellerio pri Vidmu, da ne bo pomote) je pre Toni napisal kar knjigo, ki pa je bila mnogim neprijetna, celo tako, da je izginila iz knjigarn. Tudi za nas je tu kar nekaj materiala za razmišljanje. Nekatere stvari veljajo še danes in nekatere zadeve, do katerih je furlanski duhovnik kritičen, so problematične tudi v kakem drugem semenišču, čeprav ne moremo reči, da so povsod takšne razmere. In zakaj je bila tako zoprna ta knjiga?

»Ker je resnica vedno neprijetna … Pa ne, da bi imel v posesti resnico, ampak se trudim biti pričevalec in podajam svoje pričevanje tako, da povem neko svojo resnico, ki je osebna, pristranska – prav zato, ker je moja. Moja resnica pa je taka, da je ni še nihče povedal, govori pa o takšni temi, ki je ni še nihče hotel obravnavati. Duhovniki se nočejo, najbrž se tudi ne smejo, vtikati v semenišče, kjer so preživeli svojo adolescenco in mladost.

Ničesar ne smejo razkriti, ampak mora vse ostati pod nekakšno tančico molka … Duhovniki se med seboj lahko nimajo radi, se morda celo sovražijo, ker niso bili vzgojeni k neki čustveni zrelosti, ko pa je treba braniti strukturo, v katero so, dobro ali slabo, vključeni in v kateri morajo po sili razmer sobivati, se takoj povežejo v skupino, postanejo »družina« ali nek »klan«. Lahko to imenujemo tudi »mafija«, vendar v zelo omejenem in simboličnem smislu.

Že dejstvo, da so ljudje zavod, v katerem sem se šolal, z veliko površnostjo in z ne preveč prikritim prezirom, klicali »črna šola«, je pomenilo žalitev, pa tudi neke vrste zaščito – v smislu, da je določena skrivnostnost glede šolanja duhovnikov pripomogla k večjemu pomenu te službe, še bolj je poudarjala njeno izjemnost in ji dajala določeno - sicer malo verjetno, a za nas ugodno – okultno moč.

Duhovniki, vključno s škofi, kardinali in papeži, lahko povsod vtikajo nos, gorje pa nekomu, ki se vtika v njihove zadeve, zlasti, če svoje raziskave dela na svojo pest. Tako pripovedovanje o semenišču, ki samo po sebi ni nič tako škandaloznega, predstavlja nedovoljeno vmešavanje. Ni se dovoljeno vtikati in kazati s prstom na določeno ustanovo, ki mora ostati blindirana, da obstane.

Na stotine, morda na tisoče oseb je v letih obilja duhovnih poklicev, vse do konca šestdesetih let, šlo skozi semenišče in lahko potrdijo, kar sem napisal. Že dejstvo, da je po tej knjigi (La fabriche dei predis – tovarna duhovnikov, op. prev.), ki je izšla leta 1999, še danes povpraševanje in se o njej še danes govori na vseh koncih sveta, je pomenljivo, vsaj zame.

Pravi način ni bil v tem, da mi rečejo: »Molči!« kakor so tudi potem storili, temveč, da bi se pametno in premišljeno spopadli z ostro in podrobno kritiko, da bi videli, če in kje je ta tridentinska ustanova (semenišča v takem okviru so nastala na pobudo tridentinskega koncila 1545-1563, op. prev.), torej tudi petsto let stara, zgrešila ali bila preraščena in torej ne več v skladu z zahtevami današnjega časa. Morali bi torej premisliti, kje in kako bi se dalo to ustanovo izboljšati.

Bil sem naiven, prav zaradi vzgoje, ki sem je bil tam deležen! Napačno sem si domišljal, da grem na roko sobratom videmske Cerkve, ker dajem lepo priložnost za preverjanje, ki je seveda vključevala tudi malo samokritike, ki pa bi lahko pomagala k iskanju novih poti, bolj ustreznih novim verskim, družbenim in kulturnim okoliščinam.

Delala sem zaman. Moje puščice, naperjene proti zlobnim ljudem, ki smo jih sami imeli za polbogove in jih tako tudi obravnavali, in ki so uničili toliko življenj, zatrli toliko nadebudnih poganjkov, pokvarili toliko pametnih glav… niso dosegle svojih tarč. Inštitucija, struktura, lažne vrednote, površnost semeniške vzgoje, kar so ti vbrizgali v telo in ne le v glavo. Ena zanimiva opazka, ki sicer ni tako pomembna je ta, da si po trinajstih letih resnega študija šel iz semenišča v svet z diplomo, ki je bila vredna kot tista za zaključek osnovne šole (takrat je bila še nižja gimnazija, skupaj pa je trajala osem let, op. prev.). da sem kasneje lahko poučeval, sem se moral še pošteno potruditi, da sem individualno prišel do učiteljske diplome, saj nazadnje nisem imel najbolj osnovnega kosa papirja, pa čeprav sem se še kako potil nad vsemi gimnazijskimi in teološkimi knjigami.

Prevečkrat sem slišal reči izkušene duhovnike, stare šestdeset, sedemdeset, osemdeset let, da če bodo kdaj videli fanta z znamenji duhovniškega poklica, ga gotovo ne bodo poslali v semenišče. Pa govorim o gorečih in pastoralno zelo dobrih duhovnikih, ki so živeli krepostno. Ne govorim o gostilniških, faliranih ali takih, ki so pustili duhovništvo.«

Ni komentarjev: