sobota, 03. marec 2012

Sinovi ljubeznivega Očeta

2. postna nedelja pred nas postavlja evangeljski odlomek, za katerega marsikdo reče, da mu je eden od najbolj tujih, zato je treba večkrat na kratko ponoviti vsaj na kratko, zakaj ta spremenitev na gori. Evangelisti namreč uporabljajo pripomoček ponavljanja zato, da bi vernik, ki bi poslušal evangeljsko poročilo, isti dogodek na duhovni ravni poglobil, bolj prodrl v skrivnost sporočila. Najbrž so si tudi trije posebej odbrani učenci še večkrat zavrteli pred očmi ta posnetek, ki so mu bili priče na tisti gori, kar lahko razberemo iz njihovih besed, ko so se med vračanjem spraševali: "Kaj pomeni vstati od mrtvih?" (v. 10). Jezus jim je dal ta privilegij, da so videli njegovo poveličano telo, da bi se ne pohujšali ob tistih temnih trenutkih, ko ga bodo pred njihovimi očmi mrcvarili in celo pribili na križ, kjer bo umrl. Kakor je bila namreč Abrahamova vera preizkušana z Božjim ukazom, naj daruje sina (1. berilo), podobno bo vera učencev pod najhujšim preizkusom v Jeruzalemu. Čeprav je kontekst drugi, pa bi vseeeno lahko tiste besede evangelista Janeza veljale za Petra, Jakoba in Janeza: "Ko je bil obujen od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus" (Jn 2,22).

William Hole - Spremenjenje
Pravkar je bilo rečeno, kako je bil Jezus obujen. To bi rad poudaril zato, da izpostavim to, kako se je na gori razodel odnos med Bogom Očetom in Bogom Sinom. Tu je odtenek pripovedi, ki je nima noben drug evangelist, kot le Marko: "Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu." (v. 3). Noben belivec tega ne more narediti, edinole Bog. Samo on lahko popolnoma očisti človeka. Samo on lahko popolnoma spremeni človeka in njegove lastnosti.

Ko smo govorili o Jezusovem krstu smo že povedali, kako je pri krstu Bog tudi nad vsakim izmed nas izrekel tiste čudovite besede: "Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje." (Mr 1,11). Nad vsakim izmed nas je tedaj Bog prevzel posest, od takrat nas neizmerno ljubi. Vprašanje je, koliko velja obratno. Velikokrat se nam namreč zgodi, da na tega ljubeznivega Očeta kar malo pozabimo, stvari pa, prevzetno, vzamemo v svoje roke. Mislimo, kako bomo že mi sami najbolje poskrbeli zase, da bomo sami 'oprali svoja oblačila'. Pridemo do tega, da ne potrebujemo zakramenta sprave oz. po domače rečeno, spovedi. "To jaz že sam rešim s svojim Bogom," radi govorimo.

Grehe in podobne zadeve si potem razlagamo po svoje, zlasti si po svoje razlagamo, koliko so grehi veliki oz., bolje rečeno, si zelo popuščamo in 'tolerančni minimum', torej mejo, koliko je nekaj dopustno, koliko se nekaj sme, vse bolj dvigamo. Tako ni več pomembno, koliko se sme, ampak koliko se da, koliko je možno. 

Sami tudi presojamo, s svojo omejeno razsodnostjo in s svojimi omejenimi človeškimi kategorijami, kaj je prav. Prav je tisto, kar 'paše' meni, ne zanima me, kaj o tem mislijo drugi. Življenje je moje, zato naj se ne vtikajo vanj. Tako se zgodi, da postanemo profesionalni belivci, in se spravimo še k čiščenju oblačil drugih. Mi smo sodniki njihovih dejanj. Mi vemo, kdaj delajo prav in kdaj ne. Kdaj prav govorijo in kdaj se motijo.

Vendar, dokler živimo, lahko svoje zablode tudi spoznamo. Lahko se podamo na pot spreobrnjenja. Lahko se začnemo povzpenjati na goro. Vzpon na goro lahko namreč primerjamo z dobro spovedjo. Najprej je tu odločitev zanjo, potem pa tisti koraki, ki jih zanjo potrebujemo: izpraševanje vesti (pregled grehov), kesanje (obžalovanje), trden sklep ('Poboljšal se bom'), nato pa sama zakramentalna spoved. Ko nato prejmem odvezo, nebeški Oče spet pove, da sem njegov ljubljeni sin oz. njegova ljubljena hči, prav kakor je to izrekel nad Jezusom. Ko spet okusimo to Božjo ljubezen, nam zadnjega koraka, pokore (zadoščevanje za grehe), ni težko narediti.

Ta nebeški Oče pa je zgled tudi vsem zemeljskim očetom. Na to figuro smo v naših časih malo pozabili oz. smo jo pahnili v ozadje, v korist neke materinske figure, ki pa tudi ni takšna, kakršna bi morala biti, ampak smo si jo prikrojili po svoje. Moški so tako postali zapostavljeni, ženske pa sebi odtujene. Moramo se zavedati, kako pomemben je za duhovno življenje otroka oče. Njegovo očetovstvo namreč ni zgolj telesno, ampak še toliko bolj duhovno. Oče je tako poklican k temu, da pogosto blagoslavlja svoje otroke, ker je ta blagoslov neverjetno učinkovit, veliko močnejši je od materinega (G. Amorth). Kar na duhovnem področju lahko dajo svojim otrokom očetje, je veliko močnejše od tistega, kar lahko dajo matere. Tega se danes premalo zavedamo in dovolimo, da vera postane kompetenca praktično samo mater. One ne morejo nadomestiti na duhovnem področju vloge očeta. Zato vas, dragi očetje, vabim, da plamen vere, ki ste ga simbolno prižgali na krstni sveči, otrokom pomagate obdržati, da jim bo svetil celo življenje. Seveda tega ne boste zmogli sami, ampak v povezavi z Bogom.  

1 komentar:

Jurij Paljk pravi ...

Bravo, Andrej, tokratna pridiga je zelo dobra, sam razmišljam, da bi jo natisnili tudi v našem Novem glasu, predvsem zaradi tistega passusa, kjer govoriš o spovedi, lepo je to, tudi tega o vlogi očetov se premalo zavedamo, razmisli sam, a jaz bi to objabvil v časniku, vsaj tisti del o spovedi, nižanju krivde etc.
Bravo! In hvala, seveda, Andrej!