Drugačne vrste lakota

Kolikokrat danes slišimo o tem, kako so nekateri pač »drugačni«. Pa, kako je treba to sprejeti oz. jih tolerirati, biti strpni do njih... Vemo, da je v teh primerih govora o določenih skupinah ljudi v naši družbi, ki se ravnajo po drugačnih normah, ki jih ne zavezujejo več tiste tradicionalne vrednote, ki živijo nekoliko bolj moderno. Toda, danes je »živeti drugače« moderno, »in« je imeti neke svoje zakone ali si le-te po svoje razlagati. Nekaj običajnega je ne imeti nad seboj nobene avtoritete, temveč odgovarjati zgolj in samo samemu sebi. 

Če tako pogledamo, smo tisti, ki smo drugačni, kristjani. Vsaj bili naj bi, če smo res zvesti Bogu, Cerkvi in sami sebi. Kristjani naj bi bili prav tisto, kar pravi Jezus – da smo od tega sveta, hkrati pa tudi nismo od tega sveta. Naše obzorje se namreč ne konča le pri tem zemeljskem življenju, temveč naj bi imeli nek pogled »čez«, neko »perspektivo večnosti«, s pomočjo katere bi naj gledali na življenje.

Je biti kristjan danes moderno, spoštovano in še kaj drugega? Ne, temu ni tako. Pa zaradi tega ne bomo jokali, kakor tudi ne bomo igrali neke vloge žrtve, ker smo potem že v štartu izgubili. Ne biti od tega sveta namreč pomeni tudi to, da na vse skupaj gledamo drugače, da veljajo za nas drugačne prioritete, drugačne vrednote. Da so naše moči drugače usmerjene, kakor je drugače usmerjena tudi naša ljubezen.Tako se trudimo živeti, ne glede na nasprotovanje, preganjanje, zasramovanje... To je treba vzeti v zakup, saj mnoge moti in jih vedno bo, da ne trobimo v isti rog s svetom. Smo nek kamen spotike - skándalon, če vzamemo grški izraz, a dokler to smo, imamo svetu kaj povedati.

Za nas velja tista osnovna zapoved, da smo najprej v ljubečem in zaupljivem razmerju z Bogom, saj nas to odpira tudi k ljubezni do bližnjega in pravemu odnosu do sebe. Šele ta pogled »čez« dela nas kristjane res kristjane. Samo s pomočjo takšnega pogleda lahko sprejemamo takšne in tako zahtevne zapovedi, kakršne so nam »naložene«, ker se zavedamo, da smo na tej poti k popolnosti, na poti k svetosti: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). Pa to zdaj ne pomeni: »Poglej me, kako sem jaz dober in fajn, ti pa ne.« Ne, to pomeni, da ta svet ni vse, kar obstaja, da ni vse usmerjeno samo v: »Jejmo in pijmo, saj bomo jutri umrli« (Iz 22,13), kakor nam pravi prerok Izaija. To pomeni, da smo kristjani tisti, ki ne živimo le zase, temveč živimo nekomu drugemu in za druge.

Svoje življenje jemljemo kot neke vrste »posojilo«, pa čeprav je danes, ko smo tako grdo zlorabljali razno razna finančna posojila, ta beseda postala že kar malo psovka. Bog nam je življenje poveril, mi pa mu ga moramo skozi celotno zemeljsko življenje na nek način vračati. Seveda, ne tako, da si ga prisvojimo, temveč, da ga res živimo, ga obogatimo, oplemenitimo: »Pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil« (Mt 25,20). 

Usmerjeni smo proti »nebeškemu Jeruzalemu«, proti večnemu veselju, kamor pa ne moremo, če se ta »sol zemlje« izpridi, če izgubimo svojo istovetnost. Jezus je, kakor smo slišali, eno s svojim Očetom. Mi danes zelo radi pozabimo na to bistveno povezavo. Če gradimo življenje le na svojih človeških gotovostih, gradimo na pesku, nasprotno pa gradimo na skali, če ostanemo povezani z Bogom. Lahko pridejo takšne in drugačne preizkušnje, a se bomo nekako rešili, če bomo to vez ohranili, če bomo zaupali v Boga. Vsa materialna in finančna gotovost nam v tej naši perspektivi kaj dosti ne koristi, kvečjemu nam zadeve otežuje, saj človeka tisti zunanji blišč lahko kaj hitro omreži. Vsakdo ima danes doma hladilnik, poln hladilnik, smo pa tudi mi postali nekoliko podobni tem polnim hladilnikom, ki hrepenijo po tem, da bi bili polni teh materialnih dobrot, imajo pa hladno srce. 

Govorim namreč o tem, da danes radi pozabimo na duhovno hrano. Saj veste za tisti slogan: »Lačen si ful drugačen.« Ja, brez duhovne hrane, smo mi kristjani "ful drugačni", nismo več kristjani, ker izgubljamo svoje bistvo. "Ne delajte za jed, ki mine," pravi Jezus. Morali bomo začeti spet kaj več vlagati v duhovno zakladnico. Potrudimo se, da bo po naših družinah več molitve. Raje kot pred televizijo, se usedimo skupaj k molitvi. Le-ta nas združuje, tista škatla nas med sabo odtujuje. Gojimo osebno molitev. Zakonci, molite skupaj in drug za drugega. Starejši, molite za mlajše. Učimo otroke in mlade moliti. Brez vezi z Bogom, se namreč načnejo in skrhajo tudi medčloveške vezi.