Ostati v Jezusovi ljubezni

Prilika o trti in šparonih (mladikah) se sedaj nadaljuje v tem Jezusovem govoru, ki smo ga slišali. Tu je sedaj vsebina tistega odnosa, ki bi ga naj imeli z Jezusom – kaj pomeni biti v Kristusu? Pomeni ostati v ljubezni, kakor smo slišali. Toda, ta zadeva utegne biti zelo oddaljena, zelo abstraktna. Kaj je namreč za današnjega človeka ljubezen? O njej imamo precej zmotnih prepričanj.

Eno od teh prepričanj je bila ljubezen, ki je bila samo nekaj, kar je »v glavi«, ki je torej bila samo stvar volje in odločitve. Da ne bo pomote – tudi to mora vsebovati ljubezen, a to ne sme biti vsa njena vsebina, saj potem od tiste iznajdljivosti in igrivosti, ki naj bi zanjo bili tako značilni, ne ostane več nič. V krščanskem pridiganju še vedno najdemo določeno ostalino te miselnosti, ki pravi le, kako je nekaj treba, kako nekaj »moramo«. V naših odnosih to vidimo takrat, ko bi nekoga radi s silo spremenili. Toda, na ta način ne vidimo pred seboj človeka. Prav mogoče je, da imamo v danem položaju tudi prav, a če nekoga ljubimo, bomo tudi potrpežljivi, dobrotljivi in obzirni, kakor pravi apostol Pavel v tako znanem 13. poglavju 1. pisma Korinčanom.

Od takšnega pojmovanja ljubezni smo prešli v drugo zmotno pojmovanje, ki ga zlasti poznamo od šestdesetih let 20. stoletja naprej, ko je ljubezen nekaj svobodnega, spontanega, nekaj čutnega in čustvenega. Ljubezen je nek »feeling«, neko občutje, ki seveda tudi traja toliko časa, dokler ta »feeling« ali občutje traja. Takšna ljubezen seveda ni zahtevna, ni obvezujoča... Kadar zadeva neha, pač neha, nato pa imam pravico, da spet najdem nekoga, s komer se bo zopet vzpostavilo tisto čustvo, tisti »feeling«.

Ljubezen, o kateri govori Jezus, je seveda drugačne narave. Že res, da zapoveduje, naj ostanemo v njegovi ljubezni, naj ljubimo, kakor nas je ljubil on, a vseeno tega modela – ki je edini pravi, da ne bo pomote – nikomur ne vsiljuje. Prej bi lahko rekli, da svoje učence roti, naj ostanejo v njegovi ljubezni, ker ve, da je vsak drug način mlatenje prazne slame, kot lepo ljudsko pravimo. Brez Kristusa in njegovega načina ljubezni, nismo nič. Se še spomnite: »Brez mene ne morete ničesar storiti.«

Vrnimo se torej k temu vinogradniškemu modelu. Jezus je dejal: »Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz ljubil vas. Ostanite v moji ljubezni.« Kako bi si lahko to bolj slikovito predstavili? Kakšen vinogradnik bi to bil, ki bi ne ljubil svojega vinograda, svojih trt?

Naobrnimo podobo na družino, v kateri je vinogradnik oče, trta mati, mladike pa otroci. Otroci se vendarle hranijo iz odnosa med njihovim očetom in njihovo mamo. Hranijo se iz njihove ljubezni. V tem odnosu je torej vinogradnik dolžan skrbeti po svojih najboljših močeh za svojo trto, trta pa se tudi mora prepustiti vinogradniku, se mu popolnoma izročiti. Če je ta odnos pravi, bodo tudi mladike črpale iz njega pravo življenjsko hrano, bodo zares živele. V tem odnosu ima vsakdo svojo vlogo in svojo dolžnost. Noben se temu ne more in ne sme odreči, ampak mora živeti v tem, se truditi po svojih najboljših močeh.

In ni le stvar glave, razuma, temveč celega človeka. Gotovo, da mora biti zraven tudi glava, ampak ni vse zgolj v njej. Po drugi strani tudi ne smemo reči, da je takšen odnos zgolj stvar srca, ampak tudi stvar srca. Zadeve morajo biti uravnovešene – razum in srce.

Zelo podobno je z našo vero, saj »ostati v ljubezni« pomeni ravno to – ostati v Bogu, verovati v Jezusa Kristusa, posledično tudi v Očeta. Kakor mora biti vsak ljubezenski odnos stvar razuma in srca, mora biti takšna tudi naša vera. Kakor se trta zaupljivo prepusti svojemu vinogradniku, tako se moramo tudi mi prepustiti Jezusu Kristusu, a moramo to storiti tako na ravni razuma in volje, kakor tudi na ravni srca, torej našega čutenja in čustvovanja. Na ta način res lahko vsak kristjan, zlasti pa vsaka krščanska družina resnično ljubi, kakor nas Jezus ljubi. Na ta način res odsevamo v svetu to Božjo podobo.

Prava podoba ljubezni se izkaže na križu – tu ni nobenega filozofiranja in dolgovezenja, tu je dejstvo. Tu gredo zaupanje, darovanje in izročitev res do skrajnosti. Jezusova ljubezen tu zares »ne išče svojega« (1 Kor 13,5), temveč se popolnoma zanese na tistega, ki ga neskončno ljubi, pa četudi se mu zdi celo, da ga je zapustil. Šele na križu, v stiski torej spoznamo, kdo nas zares ljubi. Tukaj padejo vse maske.

Ljubiti tako, kakor je ljubil Jezus, je torej do skrajnosti zahtevno, pa vendar tudi zares osvobajajoče, očiščujoče in odrešujoče. Ogenj prave ljubezni včasih tudi zelo zapeče, pa vendar po njem na novo zaživimo. Škarje obrezovalca so za mladike in trto nekaj bolečega, ranijo, pa vendar le tako lahko rastlina resnično zaživi in obrodi pravi sad.