Zelo hranljivo seme

Letos, ko je bilo toliko časa nebo polno oblakov, da že dolgo ne tako, smo se najbrž spraševali, ali bo vendarle kdaj posijalo tudi sonce. In čeprav vsakomur od nas večkrat odzvanjajo v glavi tiste besede, da za vsakim dežjem posije sonce, nas je vendarle tisto sivo vreme spravljalo v slabo voljo. Zaradi njega smo bili na tleh. Podobno je tudi tedaj, ko se sivi oblaki prikradejo v naše življenje, v našo skupnost. To je lahko naša družina, lahko pa tudi naše župnijsko občestvo ali krajevna Cerkev, torej npr. naša škofija. Evangelist Marko namreč piše iz svoje izkušnje, saj krščanska skupnost, za katero je pisal svoje evangeljsko sporočilo, ni doživljalo lahkih časov. Prav tu vidimo pravega oznanjevalca, prinašalca upanja v težkih časih.

Kaj je namreč težava? Ko pridejo težave, krize in podobne stvari v naše življenje, se mi predvsem osredotočimo na te težave, na slabo, na zlo. Vidimo in čutimo, da živimo v svetu, kjer zlo ne samo obstaja, ampak ga je izjemno veliko. Zdi se, da je dobrega kaj malo, če sploh kaj. Ob preizkušnjah, boleznih in podobnih situacijah se najprej vprašamo, zakaj je do tega prišlo? Z očmi, ki vidijo črno pa le stežka vidimo izhod iz težkega položaja.

Kristjanom Markove Cerkve se je zdelo, da vera v Jezusa Kristusa nima nobenega smisla. Da je bilo pač lepo, dokler je trajalo, da pa se rezultatov ne vidi. Kako težko je v težkih trenutkih verovati. Spomnim se pripovedovanja neke matere, ki se ji je – zdaj je že skoraj 25 let tega – sin ubil v prometni nesreči. Čeprav je bila in še vedno je, zelo verna, pa je bila to zanjo neznansko velika preizkušnja, saj je takrat skorajda izgubila vero v Boga. Molila je le stežkoma, Boga pa tudi na nek način obtoževala za usodo, ki jo je doletela.

Rekli smo že, kako se je na težak položaj v svoji skupnosti odzval evangelist Marko. Prav isto mora storiti vsak oznanjevalec v takšnih trenutkih: sejati. V Cerkvi se bo namreč vselej dogajalo, da bo kdo imel kako težavo ali preizkušnjo. Da bo komu težko verovati. Takrat je čas, da mu ostali člani skupnosti priskočimo na pomoč. Vselej je namreč tudi nekaj takih, ki imajo vero v to, da bo seme vzklilo in pognalo sad. Da je torej Gospod blizu vsakemu človeku, da ga ljubi. Da Bog je, da deluje v svetu. Vedno se najde nekaj takšnih, ki verujejo, da bo Bog nekako že rešil nastali položaj.

Kaj torej pomeni sejati? Človek v težkem položaju potrebuje Besedo, z véliko začetnico. Za vse, ki smo službeno poklicani k temu, da oznanjamo evangelij, je to za nas poziv k še večji gorečnosti za oznanjevanje Božjega kraljestva. K pričevanju za to, da Božja ljubezen v svetu je in da je učinkovita ter rodovitna. Ne moremo seveda mi rešiti položaja, Bog pa to lahko stori. Njegova beseda ni kakor naša, temveč je živa in učinkovita. Vendar pa seje lahko prav vsak kristjan. Nekaj zelo velikega, kar lahko kot kristjan naredim za to, da bi nekomu, ki se je znašel v težkem položaju pomagal je to, da zanj molim. »V teh težkih trenutkih se čutim preslabotnega, da bi ti pomagal. Lahko pa molim zate.« Dragi bratje in sestre – verjemimo v moč molitve. Molimo drug za drugega. Danes molim za nekoga jaz, jutri bo kdo drug molil zame.