Najbrž se je kdaj zgodilo tudi
vam, da ste rekli kaj takšnega, za kar ste si dejali: “Pa saj tega nisem
mogel reči sam od sebe”...
Tako je; kar velikokrat se to zgodi, ko rečemo nekaj pametnega,
globokega, plemenitega. Ko pride prava beseda o pravem času. Pa ne
kakršnakoli beseda, temveč je to naše govorno sporočilo tudi vsebinsko
bogato. Imamo torej občutek, da nam je bila ta beseda zares od nekod
dana, da je prišla kot “mana iz nebes”, kakor lepo pravi italijanski
rek. Takrat se človek spomni evangeljskih besed: “Ne skrbite, kako in
kaj bi govorili, kajti tisto uro vam bo dano, kaj naj bi govorili” (Mt
10,19).
Če se potrudimo in se obrnemo na Boga, pridejo tudi prave
besede, zlasti to velja za nas pridigarje, ki se velikokrat potem
čudimo, kako naše besede niso imele nikakršnega učinka. Jezus o tem
pravi: “Ne boste namreč govorili vi, temveč Duh vašega Očeta bo govoril v
vas” (Mt 10,20). Tako je, Sveti Duh, ki ga pošilja Jezus Kristus, je
tisti, ki govori v nas. Če ga prosimo, toliko bolj. Večkrat pa smo
presenečeni, kako govori Božji Duh prav po vseh ljudeh, ne da bi ga
sploh prosili, po vernih in nevernih, saj je sv. Tomaž Akvinski, Doctor
Angelicus – Angelski učenjak – dejal, kako je, karkoli pametnega reče
kdorkoli na tem svetu, od Svetega Duha. Zakaj? Spomnim se besed našega
duhovnega voditelja dr. Primoža Krečiča (sicer tudi sodelavca naše
priloge) iz semenišča: “Milost gre čez”. Čeprav se vedno nasmehnem ob
teh besedah, pa vendarle drži, kako nas Bog prehiteva v svoji ljubezni
in nam daje dobrotno svoje darove, četudi ga zanje še niti prosili
nismo.
Pa ne samo, kar govorimo, tudi tisto, kar delamo, je dobro in
plemenito, če je od Boga. Kitica pesmi slednice 'Pridi, pridi, Sveti
Duh', ki jo pojemo ali prebiramo na praznik Binkošti, namreč takole
pravi: “Saj brez tvoje milosti človek poln je bednosti, k sreči nič ne
priduje”. Ljudje večkrat govorimo in delamo tako, da preveč računamo le
na svoje sposobnosti, ne prosimo pa k Svetemu Duhu za razsvetljenje.
Potem se pa velikokrat čudimo, kako se naše delo, naša prizadevanja in
podobne zadeve sesujejo kot hišica iz kart. Gradimo namreč na napačnih
temeljih. Imamo seveda veliko dobrih namenov in sklepov, a kaj, ko se
brez pravega temelja vse spremeni v pravo nasprotje tistega, kar je bila
naša prvotna zamisel ali želja. V zboru farizejev je Gamáliel, ko so
sodili apostolom, jasno povedal, kaj se zgodi z zadevo, ki temelji le na
človeških načrtih, kako pa je s tistim delom, čigar temelj zaupamo
Bogu: “Če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla;
če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti” (Apd 5,38-39).
Vse
tisto, kar delamo, pa Bogu ni po všeči, propade kakor hiša na pesku,
katere “podrtija je bila velika”. Ob takšni podrtiji se nam vernikom
ponudi priložnost, da ugotovimo, kako morebiti oz. skoraj zagotovo,
nismo gradili na pravih temeljih. Tedaj je čas za tisto, kar počnemo v
začetku vsake sv. maše: “Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre,
priznam, da sem grešil”... Kar je dobrega, prihaja od Boga, kar človek
dela sam, brez Boga, je obsojeno na propad, ker je – kakor človek –
zaznamovano z grehom. Z grehom pa je tako, da ga je treba najprej
priznati in se ga pokesati.
Tako se lahko začne graditi znova – na
pravih temeljih, s pripravljenostjo, da za pretekle napake plačamo tudi
potrebni davek. Takšno je življenje kristjana. Res je – kdor dela, tudi
greši. Res je tudi, da je človeško, motiti se. Je pa tudi res, da je
vztrajanje v grehu, diabolično. Takšno je tudi vztrajanje v lastnem
prav, če se izkaže, da nimamo prav. Če se kristjan odpove svojemu ponosu
in se pokesa, mu Bog krivdo dobrotno izbriše. Ker pa je ljubezen tudi
pravična, je treba za svoje grehe tudi zadoščevati. To naredimo tako, da
se čim bolj potrudimo popraviti povzročeno škodo. Na to drugo
razsežnost, brez katere pa sprava ni popolna, smo v pokoncilski Cerkvi
kar malo pozabili. Vendar, ali je ljubezen brez pravičnosti sploh prava
ljubezen?
Objavljeno v prilogi tednika "Novi glas", "Bodi človek!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar