sobota, 08. september 2012

O današnjih gluhonemih in odgovornosti za njihovo ozdravljenje

Pripoved o gluhonemem se ne dogaja »tam nekje« in »v davnih časih«, ampak je še kako aktualna tudi za naš čas. Pokrajina Deseteromestja, kjer se dogajanje odvija, je namreč v Jezusovih časih veljala za pogansko deželo. Tudi mi si moramo že enkrat dati dopovedati, da naša dežela že kar nekaj časa ni več »katoliška Slovenija«, temveč je vse bolj poganska. Bolj ko se izgublja vera v Boga, tem bolj na njeno mesto stopa poganstvo s svojimi mnogimi bogovi, maliki. Pa zaradi te trditve nismo nikakršni črnogledi pesimisti, ker je to le resnična slika. Gluhonemi je predstavnik mnogih prebivalcev svoje pokrajine, kakor je predstavnik tudi mnogih ljudi danes. In nihče od nas pred to boleznijo ni imun, saj po apostolu Pavlu vemo, da nosimo zaklad vere v lončenih, torej krhkih, posodah (2 Kor 4,7). Na mesto Jezusa Kristusa lahko hitro stopijo drugi bogovi, vsak dan smo v tej nevarnosti, da bi zboleli za gluhonemostjo.

Cristoforo de Predis - Ozdravljenje gluhonemega
Danes smo preveč usmerjeni zgolj na bolezen kot nekaj biološkega. Zdrav naj bi tako bil tisti človek, ki ga ne pesti nobena od uradnih bolezni. Če pa ga že takšna bolezen pesti, jo nekako pozdravi. Evangelist želi, da gremo globlje in bolezen gluhonemega pojmujemo kot duhovno bolezen. Gluhonemi je predvsem gluh za Božje navdihe, zato pa tudi ne more prav govoriti. Vidimo lahko, da je pravzaprav ta bolezen še kako razširjena tudi v našem času. Koliko ljudem je namreč danes vest popolnoma otopela, da so postali popolnoma plehki, če tako rečemo. 

Ker pa, kot smo zgoraj dejali, na bolezen gledamo samo biološko, se poslužujemo tudi napačnih načinov zdravljenja za to zlasti duhovno bolezen. Tako ljudje hodijo od Poncija do Pilata, da bi bili s seboj bolj zadovoljni, da bi bili bolj srečni, porabijo veliko denarja, kakor smo npr. brali pri krvotočni ženi, pa vse to nima nikakršnega učinka. Zdravilo, tudi za sodobnega človeka, je samo ena – oseba Jezusa Kristusa. Če hoče današnji človek ozdraviti svoje notranje uho in če želi res spregovoriti, pomeni, če hoče notranje ozdraveti, se to lahko zgodi samo ob srečanju z Gospodom Jezusom.
 
Današnji gluhonemi pa bodo težko sami poiskali tega Božjega zdravnika, potrebujejo pomoč tistih, ki ga poznajo. Brali smo, kako gluhonemi iz evangelija ni prišel k Jezusu sam, temveč so ga k njemu privedli – predvidevam, da so bili to njegovi prijatelji, tisti, ki jim ni bilo vseeno zanj, ki so mu želeli le najbolje. Tudi danes lahko svojim »gluhonemim« prijateljem skušamo podobno pomagati. Seveda, molitev za svoje prijatelje je velika reč, ampak sama po sebi ni dovolj. 

Najbrž tistih prijateljev ni bila cela vojska, ampak neko majhno število, bili pa so zelo samozavestni in prepričani v to, da bo Jezus gluhonememu tovarišu lahko pomagal. Kaj pa danes? Če pogledamo, razen ob praznikih, naše cerkve niso več tako polne, a prava težava ni v tem, ni v številu. Pravi problem je v prepričanju, da moramo »ribiči ljudi« biti samo duhovniki. Toda, potem nismo razumeli ničesar. Jezusovi učenci vendar ne moremo biti samo duhovniki, temveč vsi kristjani, še zlasti tako imenovani »nedeljniki«. Če je ob nedeljah pri maši npr. 100 ljudi, bi to moralo pomeniti 100 evangelizatorjev, torej tisti, ki za Kristusa in z njim živijo tudi tedaj, ko zapustijo zidove cerkve. To velja tudi za nas duhovnike. Morda nismo toliko gluhi, kolikor smo bolj nemi, saj izven zavetja cerkvenih zidov in krščanske druščine o Kristusu ne govorimo. Tu je torej povabilo in izziv za nas, da prenesemo Jezusa Kristusa in njegov evangelij tudi v naše vsakdanje življenje, da o njem spregovorimo morda tudi na našem delovnem mestu, v krogu prijateljev, kjer niso vsi verni, ali pa niso kristjani. Ne moremo več te odgovornosti zvračati le na rame duhovnikov in njihovih najtesnejših sodelavcev. 

Osnutek je bil objavljen tudi v reviji 'Oznanjevalec', zato se ne čudite, če bo kak vaš župnik imel podobno pridigo, op. a.

Ni komentarjev: