četrtek, 01. november 2012

Svetniki - luč na naši poti

Ob prazniku Vseh svetih pride do soočenja dveh pogledov na življenje. Navadno zlasti gledamo in presojamo, kako na življenje gledajo drugi, prav pa je, da tudi vsak pri sebi pomisli, kateri pogled je njegov. Vprašati se mora, vsak, brez izjeme, kateri je cilj njegovega življenja, kam gre in po kateri poti. Dvoje poti je, kakor nas uči Sveto pismo in eno izberemo, hote ali nehote: pot pravičnih ali pot krivičnih, pot življenja ali pot smrti, pot luči ali pot teme. Za vsakega od nas gotovo ne velja, da si kar izbere eno izmed omenjenih poti in se je drži. Vsak dan so pred nami odločitve, vsak dan smo na kakem križišču in se odločamo med eno izmed poti. Dokler živimo, za nas to velja, kakor tudi velja, da imamo vse do zadnjega možnost, da izberemo pravo pot, da naredimo naš tudi tisti pogled na življenje, ki je omenjen v evangeljskem odlomku, ki je hkrati naš dobri znanec, ker vemo praktično vsi, da so to pač "blagri", po drugi strani pa je lahko za nas tudi neznanka v smislu, da se morda premalo poglobimo v njegovo vsebino.

V tem oziru je lahko naš pogled zelo ozek. Po svetu hodimo, kot bi imeli tiste konjske plašnice na očeh. Pred sabo gledamo v tla in ne vidimo nekega cilja. Pravzaprav tavamo v neznano. Mislimo si, kako smo ostali sami  s svojimi težavami, na ta način pa se le še bolj zapiramo vase, kar seveda ni v redu. S takim pogledom se nam resnično zdi, kako se že tako ozka pot še bolj oža (Job 6,18). Nazadnje vse skupaj postane, kot bi hodili po robu britve, na desni in levi pa bi imeli prepad. Srečati si ne želimo nikogar, ker bi to pomenilo naš konec, saj ni prostora, da bi se umaknili. Ne rečem, vsi imamo take dneve, ko se res tako počutimo, a ni težava v tem. Težava je, in sicer velika, če to postane nas splošni pogled na življenje. V tem primeru se posvetimo zlasti in predvsem sami sebi in se borimo, pravimo, za "obstanek", drugi ljudje pa postanejo naši tekmeci, ki jih je potrebno zriniti s poti, da bi lahko sami nadaljevali. Cilja v tem primeru seveda nimamo pred seboj, ampak je vsak dan ena sama teža, ki sloni na našem hrbtu.

Drugi pogled na življenje pa je ta, da smo del nečesa večjega, kjer vsakdo nekaj svojega lahko prispeva, hodimo pa naprej po svoji poti skupaj še z drugimi, naš cilj pa je srečanje z Jezusom Kristusom, naš cilj je pravzaprav obljubljena dežela. Mi smo, kakor izraelsko ljudstvo, ki je na poti v Kanaan. Naš cilj je blaženost, o kateri govori evangelij. Božja beseda nam pravi, kako se splača potruditi za dobro v življenju, saj smo tako na nek način lahko tudi mi deležni že sedaj te blaženosti, na nek način smo tudi mi del tistega zbora svetnikov, o katerem govori prvo berilo. V čem pa je sreča in blaženost tega zbora? To nam pove drugo berilo - gledanje Boga iz oči v oči. Seveda, za to je treba imeti drugačen pogled na življenje, treba je imeti tisti pogled vere, ki vidi čez, ki ima drugačno obzorje. S takšnim pogledom se nam ne zdi, da se naša življenjska pot oža, temveč se nam zdi, da je široka. Pa še nekaj je. Če smo podobni Izraelcem na poti v obljubljeno deželo, potem za nas velja, da je življenje kot prečkanje Rdečega morja, kjer so bile vode kakor zid na desni in levi (2 Mz 14,29). Tudi mi imamo zid na desni in levi, če se trudimo živeti v Kristusu. Na eni strani nam je v oporo Božja beseda, posebej evangelij, na drugi strani pa je množica vseh tistih, ki so to Božjo besedo znali prenesti v življenje in so zgled tudi nam. Za nas tudi prosijo pri Bogu. Življenje tako, s takšnim pogledom, postane gotova pot.

Seveda pa se zavedam, da se pogosto ta pogled vere kdaj omrači. Vendar je podobno današnjemu dnevu. Če pogledam skozi okno, je zunaj nebo mračno in dežuje, a to ne pomeni, da sonca ni, če ga trenutno ne vidimo. Vemo, da je, le oblaki ga zakrivajo. Podobno velja za nas v življenju - hodimo po poti, vendar, kot pravi Pavel v veri in ne v gledanju. V tej veri smo prepričani v obstoj tiste druge dimenzije, ki se dotika te naše. Obstaja nek milostni čas, ki presega ta naš človeški čas. Obstaja dimenzija, ki je večja od naših težav, pa čeprav jo "vidimo" le malokdaj in za kratek čas. Ta kratek čas pa nam zadošča, da gremo v življenju naprej. Kakor je veljalo tudi za vélikega krščanskega pisatelja Georgesa Bernanosa, ki je dejal, da je njegovo življenje sestavljeno iz 24-ih ur dvomov, ki jim odvzamemo eno minuto upanja, da pa mu to zadošča.

Tako vas, bratje in sestre vabim, da se pogosto izročate v roke te nebeške množice, zlasti v težavnih trenutkih, ko ne vidite izhoda. Vsakdo ima kakega svetnika, ki mu je bolj "simpatičen" od drugih, ker mu je bolj pisan na kožo - naj se mu izroča. Kako lepa priložnost za to je ob večerih, preden ležemo v posteljo. Vem tudi za nekatere, ki to počno ob začetku dneva ali, kadar se odpravljajo na pot. Naši predniki so se znali na tak način razbremeniti - svoje težave so izročali točno določenim priprošnjikom. Vsak je bil določen za pomoč v določeni težavi. Zakaj se ne bi spet poslužili tega izročila?

Ni komentarjev: