nedelja, 08. september 2013

Od besed k dejanjem

Začenjamo novo t.i. "pastoralno leto, ko po nekajmesečnem premoru spet zaživijo raznovrstne župnijske dejavnosti. V evangeljskem odlomku smo brali, da je hodila z Jezusom velika množica ljudi. Še danes velja, da Jezus zanima kar veliko ljudi, kar nekaj se jih bo tudi izjavilo za kristjane, zato še vedno lahko ugotovimo, kako smo tudi danes podobni tisti množici, ki je spremljala Jezusa, a je tudi njegovo sporočilo ostalo nespremenjeno in se naš Gospod obrača na nas, kakor se je na ljudi pred dva tisoč leti. 
   
Smo nekako v času trgatve in se nekoliko spominjam na briškega vinarja francoskega rodu, ki je dejal, kako slovenski vinarji ne morejo konkurirati s tujimi sortami vina, saj jih lahko v številnih državah naredijo v velikih količinah in veliko bolj poceni od nas, hkrati pa tudi dovolj kvalitetno. Mi po njegovih besedah lahko konkuriramo le z avtohtonimi domačimi sortami in pa s kakovostjo, samo tako lahko konkuriramo na precej zasičenem svetovnem vinskem trgu. Podobno nam v evangeliju govori Jezus. Če je na trgu nekega proizvoda preveč, se trg zasiti. Tako lahko ugotovimo, kako je na trgu tistih povprečnih kristjanov več kot preveč in niso več zanimivi. Jezusa očitno ne zanima toliko količina, kolikor bolj kakovost tistih, ki hodijo za njim. Ne zanima ga torej, če rečemo s tujkami, ki smo jih vajeni, kvantiteta, temveč kvaliteta. Zato se tudi brez vsakršne težave obrne s trdimi besedami na tiste, ki ga spremljajo, te besede pa so še bolj trde a naše evropsko uho, zlasti za sodobno evropsko in zahodno uho, ki predvsem rado sliši všečne besede, ki pa pogosto niso tudi dobre besede. 
   
Jezusove besede prav zabolijo, saj ni rečeno, da mora nekdo imeti njega rajši od mame in očeta, temveč je zapisano celo, da mora nekdo sovražiti svoje starše, da bi lahko bil pravi Gospodov učenec. Pa se takoj vprašamo, zakaj neki bi morali sovražiti svoje starše, da bi lahko šli za Jezusom? Ni govora o neki prisili, govora je o notranji sferi človeka, kjer je lahko nekdo svoboden, ali pa tudi ne. Tu pa so naša čustva lahko sila nevarna, saj nas, če ostanemo samo pri njih in pri t.i. čustveni navezanosti na ljudi in stvari, lahko zelo ovirajo, celo tako močno, da ne moremo za Gospodom. Že ko se odločimo denimo za zakon, se moramo osvoboditi starih navezanosti, ker sicer čez čas privrejo na dan vse težave in se je nekega dne treba celo soočiti z izbiro, ali izberem svojo mamo ali svojo ženo, kakor se dogaja. Nič težja pa ni navezanost na stvari, položaj ali druge podobne reči, ki nas ovirajo, da bi zares zaživeli v tistem osnovnem življenjskem poklicu, ki je v večini primerov poklic moža/žene, očeta/mame, za nekatere od nas pa duhoniški, redovniški ali misijonarski poklic. Veliko je ovir, ki nam lahko preprečujejo, da bi res bili pravi v svojem življenjskem poklicu. 
   
Vendar je za nas kristjane nek poklic še pred vsemi naštetimi, to pa je poklic kristjana, v katerem smo vse od krsta naprej, potem pa smo ta poklic povečini še potrdili sami pri birmi. Ta krščanski poklic je za nas pred vsemi ostalimi, kakor nam sporoča evangelij, saj ne zadeva samo naše zemeljsko življenje, ampak gre preko smrti v večnost. Kakor pa nas učita Sveto pismo in krščanski nauk, pa je ta večnost lahko takšna in drugačna - lahko gre za večno blaženost v nebesih, lahko pa, po drugi strani, za večno pogubljenje v peklu. Jezus seveda želi, da bi se vsi ljudje rešili in dosegli večno blaženost v nebesih, je pa vprašanje, če si isto želimo tudi mi. Tako ni dovolj, če se samo izjavljamo za kristjane, če smo to zgolj "na papirju", ampak je treba veliko, veliko več. Ta poklic je izredno zahteven, vendar pa pelje v večno življenje. Če, po drugi strani rečemo, da nas pa to ne zanima, smo se že odločili drugače in pravzaprav s tem povedali, da v takšno ali drugačno večnost pravzaprav ne verujemo. Na duhovnih vajah v pripravi na diakonsko posvečenje nam je škof Metod položil na srce, da mora biti vsak duhovnik najprej dober vernik, dober kristjan, Jezusov učenec, da bi lahko potem bil tudi dober duhovnik. To velja za vsakega kristjana, da se mora najprej truditi, da je dober vernik, dober kristjan, da bi potem lahko bil dober v vseh drugih stvareh - po krščanskem sta tu najprej seveda zakonski in starševski poklic. Je pa, kakor je večkrat dejal pokojni prijatelj Andrej Malnič, najtežje prav biti kristjan. 
   
Kaj pa pomeni ta "biti kristjan"? V času pripravljanja na sinodo v Cerkvi na Slovenskem, je bila pripravljena študija vernosti naših sodržavljanov, ki je pokazala, kako se sicer številni izjavljajo za kristjane, zatakne pa se pri sprejemanju krščanskega nauka in njegovih zahtev. Ugotovimo tako, kako ni težko reči, da si kristjan, veliko težje pa je to biti, to živeti. Treba je pustiti za seboj vse predsodke in prepričanja iz prejšnjega življenja, potrebno je spreobrnjenje. Spreobrnjenje je popoln preobrat miselnosti in notranjega doživljanja ter čutenja, ki nam omogoča, da tisto, kar tako površno izpovedujemo ob nedeljah pri veroizpovedi, skušamo tudi vsak dan živeti. Tu pa nima smisla izgovarjati se na to, kako niti škofje in duhovniki ne živijo po evangeliju in nauku Cerkve, saj je vse to nad nami ljudmi in je za vse enako. Odgovor bo moral dajati vsak sam za svoje prestopke, tako da nima smisla primerjati se z drugimi. Vsakdo se mora soočati sam s tem, kako živi in če ne živi prav, je pri spovedi možnost, da se iskreno pokesa - nenazadnje verujemo, da po spovedniku deluje sam Jezus Kristus. Če tega ne verujem, je spet vprašljivo moje izjavljanje za kristjana. 
   
Tako velja za nas vse ob začetku tega pastoralnega leta povabilo, da bi od besed prešli čim bolj k dejanjem. Poklicani smo k spreobrnjenju in k popolni notranji odločitvi za to, da bomo za svoj napravili Jezusov in krščanski, katoliški nauk. Lahko se odločimo in nekoliko poglobimo najprej poznavanje tega nauka, kar je vsakdanji napor, potem pa se z vsem srcem zanj odločimo in se po njem vsak dan trudimo živeti. To seveda resnično prinaša s seboj tudi mnoge odpovedi, je pa tudi edina pote, da dosežemo večno blaženost v nebesih. 

Ni komentarjev: