nedelja, 01. september 2013

Vse je dar


Prizor, ki nam ga pred oči prikliče evangeljski odlomek, bi se najbrž lahko zgodil tudi v naši sredi, namreč ta grabežljivost za boljša in vidnejša mesta. Ko pride do nekega dogodka, kjer je v središču pozornosti nekdo drug, neka druga oseba, zgrabi nas ljudi neka zanimiva bolezen, ki je ta, da bi po vsej sili radi bili opaženi. Seveda nas ta bolezen ne zgrabi samo za velike gostije in pojedine, gala večerje in podobne reči, ampak je ta zadeva tudi v vsakdanu kar zasidrana v nas, da bi se radi vsaj nekoliko prerinili v ospredje, bili opaženi, bili pomembni… Jezus tako ne opazuje samo nekega običajnega prizora v življenju ljudi, ampak pokaže tudi na naše notranje stanje, na tisto, kar nas ljudi zaradi našega ponosa, napuha in podobnih reči pogostokrat zgrabi in se prav tako pogostokrat tega niti ne zavedamo.

Takrat iščemo svojo slavo, postavljamo v ospredje sebe, zato pa se zelo rado zgodi, da doživimo zaradi
tega rinjenja v ospredje ponižanje. Gospod, ki odlično pozna Sveto pismo, povzema aforizem iz knjige pregovorov, ki pravi: “Ne postavljaj se na mesto veljakov. Kajti boljše je, da ti reko: »Pomakni se naprej!« kakor da te odrivajo nazaj pred imenitnim, ki so ga videle tvoje oči.” (Prg 25,6-7). Vendar, o kateri gostiji govori Gospod? To ni katerakoli gostija ali poroka, temveč gre za tisto, ki ji pravimo tudi “večna gostija”. Jezus nam torej želi povedati, kako priti do te večne gostije, kako je biti deležni. Pove nam, s kakšnim duhom živeti, da nas bo Bog posadil za tisto mizo v nebesih. Bolj kot to, na katerem mestu pa bom tam sedel, je važno, da do tja sploh pridem.

Predstavljeno je vse tisto, kar našega duha na tej poti omejuje: grabežljivost, ponos, napuh, samozadostnost, oblastiželjnost… Po drugi strani pa izvemo, da so preprostost, ponižnost, skrb za pravičnost nekatere od tistih kreposti, ki nam lahko pomagajo do tega, da nam bo nekoč podarjeno mesto pri nebeški mizi. Do te nebeške mize torej nihče ne more priti sam, ampak je to velik Božji dar, česar pa se ljudje pogostoma ne zavedamo. Pravzaprav je tako, da se zelo pogosto zradi napačne drže ne zavedamo tudi, da je vsaka dobra stvar, ki se nam zgodi v življenju, vsak človek, ki ga srečamo, Božji dar. Nasprotno si zelo pogosto domišljamo, kako smo do vsega upravičeni, pa temu ni tako. Ne znamo se več čuditi nad vsem dobrim, ki ga prejmemo, ne čutimo v sebi dolžnosti, da bi se za vse to Bogu zahvalili.

Kako pogosto nas ta življenjska drža zaslepi, da vsak od nas misli, kako je on središče, okrog katerega se vse giba, tudi Bog. Namesto, da bi jaz bil tisti, ki bi se trudil, da bi služil Bogu, kar bi posledično privedlo tudi do odprtosti do bližnjega in pripravljenosti, da bi služil tudi bližnjemu, pogosto pride do tega, da si domišljam, kako bi tudi Bog moral delovati v mojem življenju tako, kakor si jaz želim in hočem. Vendar pa: “Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost” (Jak 4,6). Gospod nam ne more naklanjati svojih milostnih darov, če ne najde v meni pripravljenosti, da bi jih prejel.

Zelo pomembno je zato zlasti, s kakšno notranjo naravnanostjo in pripravljenostjo prihajam v cerkev, zlasti ob nedeljah. Tu bi se vsak od nas moral zavedati, da ne prihaja kar pred nekoga, ampak pred Gospoda, ki je neskončno večji od nas ljudi. Marsikdo reče, kako vsak pride k maši predvsem zase, a se tu ne bi strinjal. To je drugotnega pomena. K maši vsak od nas pride oz. bi moral priti predvsem za in zaradi Boga. V cerkev pridemo, da hvalimo in slavimo Gospoda, njegova čudovita dela, ki jih je že naredil v zgodovini človeštva in v mojem življenju, ki jih dela in jih bo še naredil. To velja tudi za vse ostale zakramente, ne le za sveto mašo. Nihče ni do ničesar upravičen, ampak mu je milostno naklonjeno, ker je Bog dober.

Gre pa dobrota z roko v roki s pravičnostjo, zato se je treba vselej ustrezno pripraviti, da smo sposobni prejeti Božje darove. Zdi se mi, da pred obhajilom ne rečemo: “Gospod, imam pravico, da prejmem sveto obhajilo!” temveč rečemo nekaj povsem drugega. Zato bi na tem mestu vse nas spomnil in opozoril, da je treba pogostokrat svojo dušo očistiti pri sveti spovedi, da bi bili vredni prejeti Kristusovo telo z vsemi milostmi, ki jih s seboj prinaša. V nasprotnem primeru pa teh milosti pač ne bo in se bo zdelo, kakor da bi Kristusa sploh nikdar ne bili prejeli. 

Ni komentarjev: