petek, 04. oktober 2013

Prevelik poudarek besedi vodi v marketing

V Cerkvi včasih prevelik poudarek na besedi (2)

Če je prevelik poudarek na besedah, se pozornost, kakor smo zadnjič dejali, premakne. Nista več pomembna evangelij in Božja beseda, temveč središčnega pomena postane osebnost in prepričevalne sposobnosti pridigarja samega. Vse tako kroži le okrog figur, ki so sposobne s svojimi besedami oz. še bolj, s svojimi govorniškimi sposobnostmi in svojim nastopom osvojiti poslušalce, ki so, kot smo dejali, tudi gledalci. V ZDA so zelo znani t.i. “televizijski evangelizatorji”, najbolj tisti, ki delujejo na kanalu TBN – Trinity Broadcasting Network, a ne gre le za to, da se nekdo pojavi na televiziji, temveč je težava precej širša, opozarja pa nas na obstoj nevarnosti tega, da tudi versko področje postane tržišče, če je pomembno predvsem to, da nekoga prepričamo. 

Če pa gre le za to, da moramo mi nekoga prepričati, ga zainteresirati, to povleče za seboj marsikaj. Že
res, da pri nas praktično ni tega, da bi nove verske skupnosti, tako kot v ZDA, rasle kakor gobe po dežju, vendar je moč tudi pri nas zaslediti tisto željo po tem, da bi kot oznanjevalci bili slišni in vidni, kar samo po sebi niti ni narobe, lahko pa privede do tega, da ne vemo več, kdo je v središču. Posledično tudi sredstva za dosego želenega cilja lahko niso več pod vprašajem. Evangelij naj vendarle ne bi predstavljal orodja ali orožja za doseganje lastnih ciljev, ki si jih je nekdo zastavil, pa naj bodo še tako plemeniti, saj je v končni fazi res, da za nas oznanilo ni nekaj, ker nismo verstvo knjige, temveč predvsem nekdo – oseba Jezusa Kristusa. Če v središču ni več oseba Jezusa Kristusa, ampak jaz sam s svojimi cilji, se rado zgodi, da pride do tistega pravila, ki ga je razvil neapeljski filozof Gian Battista Vico. To pravilo pa se imenuje “heterogeneza ciljev”. Kaj to pomeni? Človek si zastavi neke cilje, ki bi jih rad dosegel, naredi tudi vse, da bi te cilje dosegel, na koncu pa doseže ravno nasprotno od želenega. 

Zato me zelo skrbi, ko se za doseganje vidnosti in slišnosti med ljudmi gremo tudi zelo marketinških prijemov. Treba je imeti vse najsodobnejše tehnologije, treba je napraviti najsodobnejše raziskave, slediti najsodobnejšim trendom, ker je versko področje pač tudi postalo tržišče. Je to pravilen pogled in pristop? Komu na ta način zaupamo in na kom ali na čem tako gradimo temelje za naše oznanjevanje krščanskega nauka, pardon, za “novo evangelizacijo”, če naj uporabim cerkveni jezik? Kako to deluje v ZDA? Najprej je treba definirati, kakšna je misija, potem je treba imeti zelo homogen in izurjen tim, informacija ne sme biti dvoumna, temveč zelo jasna – vse to, da bi bila verska skupnost vidna in razpoznavna, ponudba pa vabljiva. 

Zato pa kot gobe po dežju ne rastejo samo novo verske skupnosti, temveč tudi marketinška podjetja, ki se ukvarjajo samo z verskim področjem, kakor je denimo “Center for Church Communication”. Takšne družbe se poslužujejo najsodobnejših sredstev, da bi pomagale pri spoznavanju in orientaciji na verskem tržišču, kjer se je treba odzivati nadvse hitro in učinkovito. Seveda je tu izjemnega pomena tudi tehnologija, saj, kakor nam pove stran “Tech Arts Network”: “Vsak teden morajo strokovnjaki za zvok, luči, grafiko in sceno družno delati, da bi verska ponudba izpadla kot nepozabno in edinstveno doživetje”. Tudi pri nas se zelo velik poudarek daje na tehnologijo, na to, da bi bilo naše oznanilo “in”, na to, da bi zagotovili nepozabno izkustvo itd. Kot rečeno, je tu nevarnost, da potem oznanjamo sebe namesto Jezusa Kristusa. Mislim, da teh vidikov ne smemo podcenjevati, ker vodijo na mnoga stranpota, kakor bomo videli še prihodnjič. 

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Ni komentarjev: