Služba pasenja Gospodove črede

Po koledarju tradicionalne liturgije je 3. september praznik svetega Pija X., največjega papeža 20. stoletja. Mi obhajamo njegov praznik na nedeljo po 3. septembru, to pa zato, ker je zavetnik Bratovščine. Ne želimo se ga spomniti z življenjepisom (ki ga zlahka najdete na spletu), temveč z nekaj mislimi o tem, kako je ta sveti papež začutil nevarnost modernizma in se proti njemu odločno boril.

Z okrožnico 'Pascendi', leta 1907, je sveti papež Pij X. želel obsoditi modernizem. Nenavadno je, da je bilo to krivoverstvo odločno obsojeno, vendar pa ni umrlo, nasprotno - podobno kraški reki ponikalnici - se je modernizem skril v podzemlje in se nato na očiten način spet pojavil. Dejansko je nesporno, da so modernistične teze sestavni del tako imenovane nouvelle theologie - nove teologije, ki je v zadnjih desetletjih toliko prispevala k širjenju krivoverskih teoloških stališč. Ta tok nove teologije se je bolj ali manj podtalno razvijal v medvojnih letih, da bi potem po 2. svetovni vojni prišel bolj na plano, nekateri njegovi predstavniki so dobili celo kazni, vendar pa so jim kasneje bile umaknjene in lahko štejemo nekje leto 1960 za tisto, ko je ta kraška reka prišla na plano. Te stvari so nato študirali naši teološki profesorji, ki so potem to podajali in še podajajo slušateljem po semeniščih in teoloških fakultetah. Tudi sami smo to morali poslušati in brati.

Liberalno katolištvo je skušalo združiti katoliški nauk z moderno filozofijo. Papežu Leonu XIII. se je zdelo primerno, da je avgusta 1879 objavil okrožnico 'Aeterni Patris', v kateri je ponovno potrdil pomen „svetega nauka svetega Tomaža“ in predvsem to, da bi moral biti ta nauk temelj vsega katoliškega nauka. S tem je želel preprečiti prav navdušenje nad moderno filozofijo.

Vendar pa dokument Leona XIII. ni dosegel želenega učinka. Pomembne teološke fakultete (München, Tübingen, Leuven, Pariz, Strasbourg) so še naprej teoretizirale o možni združitvi katoliškega nauka in moderne filozofije. Prav ta želja po združitvi nezdružljivega pa je pripeljala do rojstva modernizma, ki je imel zelo natančen cilj: preoblikovati razodeto vero, zaupano cerkveni hierarhiji, v verski imanentizem, kar pomeni, da se vse odvija le tukaj in zdaj, onstranstvo in večnost pa nimata nobenega pomena, razvoj tega verskega tostranstva pa naj bi nadzorovala Cerkev z izrecno demokratično in ne več hierarhično strukturo.

Najpomembnejši predstavniki modernizma so bili: Francozi Loisy, Houtin, Laberthonnière, Sabatier, Le Roy; Nemec Schell, Avstrijec Von Hugol in Irec Tyrrel. Med Italijani se je treba spomniti predvsem Enrica Buonaiutija, Romola Murrija in pisatelja Antonia Fogazzara. Vsi ti so potem vplivali na druge po Evropi in po svetu.

Sveti Pij X. je zaradi svoje svetosti takoj dojel nevarnost, ki jo je predstavljal modernizem, in ga skušal na vse načine izkoreniniti. Odločil se je za dvojni ukrep: po eni strani je na indeks prepovedanih knjig uvrstil knjige, okužene z modernizmom, po drugi strani pa je spodbujal proti modernistični tisk, za katerega razvoj je bilo zaslužno delovanje monsinjorja Benignija.

Sveti Pij X. je posredoval tudi pri samih modernistih in najnevarnejše predstavnike te zmote prizadel z disciplinskimi ukrepi. Nekaj primerov: leta 1906 so Enricu Buonaiutiju prepovedali poučevati, istega leta je bil Francoz Loisy suspendiran a divinis, leta 1907 pa je bil obsojen Romolo Murri.

Posredoval je tudi pri duhovščini, saj je uvedel proti modernistično prisego. 

Nato se je sveti Pij X. lotil pisanja, da bi svojo obsodbo naredil uradno. Dne 17. julija 1907 je dal v časopisu Osservatore Romano objaviti dekret 'Lamentabili sane exitu', ki je vseboval obsodbo nič manj kot 65-ih modernističnih tez. Prava mojstrovina pa je bila okrožnica 'Pascendi Domini gregis', ki je bila objavljena 16. septembra (uradni datum pa je 8. september) 1907. Vse to je še dandanes zelo aktualno, saj v resnici ta "nova" teologija ni prav nič nova - modernizem je namreč, po besedah sv. Pija X., zbirni kanalizacijski kanal vseh krivoverstev. Tako v modernizmu današnjih časov slišimo krivoverstva vseh krščanskih stoletij, pa vse do danes, kjer so na podlagi teh zmot nastale še nove. Modernizem pomeni prvenstvo politike pred vero, zato se mora vera vselej prilagajati aktualni politiki. Zanimivo, kdo so danes največji konservativci - tisti, ki se zatekajo k tem krivim modernističnim in novo teološkim naukom in ki propagirajo t. i. koncilski duh – ker ostajajo vedno pri enem in istem že vsaj šestdeset let – iste ideje, isti slogani, ista glasba… V tem smislu so resnično konservativni. No, tradicionalna glasba, za katero si je v gregorijanskem petju zelo prizadeval sv. Pij X. je nad časom in vedno aktualna, tista propagirana, obenem z vsem ostalim, kar ni tradicionalno, ostaja v šestdesetih letih 20. stoletja in je vse to že kmalu postalo zastarelo. Zato pri t. i. »duhu koncila« ne gre za svež veter, temveč za plesniv zadah.    

Sveti Pavel pravi Tesaloničanom, da oznanja evangelij in ne skuša ugajati ljudem. Sveti Pij X., čigar praznik slavimo, se je v boju proti modernizmu lotil prav tega: ni mu šlo za to, da bi ugajal svetu, prav nasprotno. Tudi mi moramo ugajati Bogu ter oznanjati samo pravi nauk in vero - tega se moramo držati. V ugodnih ali neugodnih okoliščinah, kot pravi sv. Pavel Timoteju. 

Modernizem se pretvarja, da evangelij prilagaja svetu, tj. zgodovini, modi, modernosti. Sveti Pij X. se je upravičeno odločno boril proti njemu in ga označil za sintezo vseh herezij, kakor smo povedali. Kakor je dejal sv. Pavel, naj bo obsojen vsakdo, ki ne širi tistega čistega evangelija, kakršnega je on oznanjal. Zato se moramo poglabljati v pravo vero, ki jo je sv. Pij X. za vernike lepo zbral v svojem katekizmu, ki je povzetek rimskega katekizma tridentinskega koncila.