ponedeljek, 13. julij 2020

Duhovno poljedelstvo

Misel na 15. Nedeljo med letom

15. nedelja med letom nam daje zelo znano priliko o sejalcu in semenu, da bi razumeli, kako pomembno je duhovno življenje, pa tudi, da nekako razumemo, kako se slednje vrši. Prilika ima, kot zanimivost, tudi svoj hebrejski ustreznik »mashal«, ki pa ne pomeni samo »primerjati«, ampak ima več pomenov, kot npr. podobnost, pregovor ali uganka, pa še druge. Skratka, samo zaradi dejstva, da je govoril v prilikah, ne bi mogli Jezusa razlikovati od judovskih učiteljev, ki so se prav tako posluževali tovrstnega pripovedovanja. Razlika je pa seveda v prilikah samih, saj se izkaže Jezus za Gospoda le-teh, nihče namreč ni znal tako pripovedovati kakor on, kakor tudi ne najti tako naravnih primerjav. 

Tu imamo priliko o semenu in sejalcu kot prvo od sedmih, ki govori o siceršnji veliki učinkovitosti
same Božje besede, kakor poslušamo že pri Izaiju, vendar pa nam Gospod govori tudi o težavah, na katere ta beseda naleti. Sicer pa stokratni sad ni nič nenavadnega za določena zelo rodovitna področja takratne Palestine, še posebej pa Galileje, kjer je izredno rodovitna zemlja. Tako se najde tudi zemljo človeškega srca, ki je sicer bolj ali manj rodovitna, pri nekaterih zelo rodovitna, vendar pa obstajajo številni dejavniki, ki zavirajo rast semena Božje besede. 

Precej sveža je novica, da je bil začet postopek za beatifikacijo indijanskega poglavarja Črnega Losa, ki je postal po svojem spreobrnjenju v katoliško vero neverjeten katehist in učitelj vere, po zgledu Učitelja Jezusa. V tem ameriškem domorodcu je torej Beseda našla zelo rodovitno zemljo, milost pa je povzdignila njegovo naravno inteligenco in bistrost, ki ju je prej rabil za pripovedovanje, da je oznanjal Kristusov evangelij prav tako ali še bolj učinkovito, tudi v prilikah. Gospod namreč izredno razsipno deli svoje milosti, ki so, če vzamemo apostola Pavla, darovi Sv. Duha, a je potrebno z njimi sodelovati, da obrodimo duhovne sadove. 

Zato pa te primerjave iz poljedelskega življenja, saj velja tisto, kar je dejal sv. Avguštin, da isti Gospod, ki nas je ustvaril brez nas, nas pa ne bo odrešil brez nas. Čudovito sodelovanje Boga in človeka, kjer prvi lepo izkoristi naravne danosti drugega, če slednji seveda hoče sodelovati v tem odrešenjskem načrtu. V nasprotnem primeru pa velja, kakor lahko vidimo, da pa ni bolj glušnega človeka od tistega, ki noče slišati, tako da je bolj kot trda ušesa, težava trdosrčnost poslušalcev. Mi odprimo srca Božji milosti.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Ni komentarjev: