nedelja, 09. februar 2014

Živeti kot sol

Med tremi podobami, soljo, lučjo in mestom na gori, ki nam jih ponuja današnji evangeljski odlomek lahko rečemo, da bi sami danes ne bili kaj dosti pozorni na prvi dve, tretja pa nam v bistvu ne pove več kaj dosti. Sol in luč sta namreč danes postali nekaj tako samoumevnega, da se nanju kaj dosti niti ne ozremo. Sol je danes samo še začimba, ki je je v hrani še preveč, kar sploh občutimo tisti, ki nas tarejo težave z višjim krvnim pritiskom. Tudi luč je vselej na dosegu roke - samo na stikalo je treba pritisniti, pa je. Pravzaprav se širi danes še t.i. "pametna" elektrika, ko še pritiskati na stikalo ni treba več, saj je vse računalniško vodeno. Tisti, ki nismo živeli v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ne bomo vedeli, da je bila včasih sol prej sredstvo za konzerviranje hrane kot pa začimba, tako jo tudi pojmuje evangelij. Sol in mast so danes nadomestila drugačna sredstva za konzerviranje, kakor imamo danes tudi posebne embalaže, ki ohranjajo živila, poleg tega pa še hladilnike in zamrzovalnike. Podobno bodo še naši starši znali povedati, kako petrolejke in sveče, ki so jih uporabljali za razsvetljavo, še zdaleč niso tako svetile, kot smo danes vajeni in bodo tudi takoj razumeli, zakaj je pomembno, da se da svetilko na pravo mesto, če hočemo, da čim bolje razsvetli prostor. 

Sol so trgovci ponujali tam v Palestini v velikih blokih na trgih. Kar se je odkrušilo, je končalo na tleh, 
kjer je seveda sol izgubila svoj okus, s tem pa tudi smisel in namen. Svetilke so bile lončene posodice, v katere se je natočilo oljčno olje, te svetilke pa so potem postavili na posebne poličke v hišah, ki so bile tam v Jezusovih krajih prej votline. Tam so kolikor toliko razsvetlile osrednji prostor. Pomembno je torej bilo oljčno olje, da je svetilo, sicer ni bilo nič, kakor izvemo v priliki o pametnih in nespametnih dekletih. Mesta so gradili na vzpetinah, da so jih lažje branili - poglejmo recimo Križ na Vipavskem. 

Za nas je zlasti pomembno to, če smo označeni za sol in luč, da ti dve prvini nista nič sami zase, temveč vselej za drugega. Danes preveč tako živimo, da izhajamo sami iz sebe in ima vsakdo od nas preveč samega sebe za merilo presojanja vsega v življenju. Vendar, kakor vidimo iz evangelija, sta sol in luč od nekod dana in sta nekam postavljena - tega ne storita sama od sebe. Za nas ljudi to pomeni, da od nekod izhajamo in nekam gremo. Izhajamo od Boga in se k njemu vračamo, tako pa moramo tudi pojmovati svoje življenje. 

Za zemljo, torej za ta svet smo mi sol, ko pa govorimo o luči, svetimo ne samo ljudem, temveč tudi Bogu. V tistem stavku je lepo povedano, da s svojim lepim svetenjem slavimo Nebeškega Očeta. Sedaj pa spet k soli - kdaj nas "osolijo"? Jasno, pri krstu. Takrat postanemo osoljeni, takrat postanemo sol zemlje. 

Poudaril bi tudi, da smo sol ZEMLJE. Nebesa ne potrebujejo soli, zemlja jo potrebuje. Pomembno je, da se te svoje "slane" identitete zavedamo, kakor se moramo zavedati, da smo luč, da smo Božje svetilke. Dokler smo tu na zemlji, ker potem: "Noči ne bo več in ne bodo potrebovali ne luči svetilke ne sončne luči, kajti razsvetljeval jih bo Gospod Bog in kraljevali bodo na veke vekov" (Raz 22,5). Torej je pomembno, da kot sol in luč tudi živimo, da torej živimo kot kristjani. Če bomo živeli kot ne-sol, bomo tako tudi končali - sol, ki izgubi svojo identiteto je, kot beremo v evangeliju, zavržena.

Kot sta sol in luč postavljena na svoje mesto, tako je tudi vsak od nas od Boga postavljen v življenje in na svoje mesto, Bogu v slavo to življenje živi, mu vrača ljubezen s posvečevanjem samega sebe in se v Božje roke izroča. Kot beremo v knjigi "Oskar in gospa v rožnatem", je naše življenje pravzaprav posojilo, ki ga je vsakemu od nas Bog odkazal. Ko se trudimo posvečevati svoje življenje, pa naj bo v katerem koli stanu, Bogu posojilo vračamo. Ne pozabimo - vsak od nas je nekam postavljen, da soli in sveti. Nihče ni slučajno, kjer je. 

Tako, zaključujemo še z mestom, ki ni le na vzpetini ali hribu, temveč na gori. Rekli smo, da je tako obramba lažja, a ni to glavno sporočilo. Gora namreč pomeni Božjo bližino. Pomeni, da je vsak od nas ustvarjen za to, da je v odnosu z Bogom. Mesto na gori se ne more skriti in kristjan ni kristjan, če ne skrbi za molitveno in zakramentalno življenje. Kdor za to ne skrbi, mu zmanjkuje olja v svetilki in izgublja svojo slanost. Posledično pozabi na Boga in na bližnjega. Potem tudi naša dela niso iz ljubezni, temveč iz koristoljubja ali neke računice, kakršnih imamo ljudje nič koliko. Povabljeni torej tudi pogosto na goro - k zakramentom in molitvi, za to se je treba truditi, potem tudi naša dela zares svetijo in slavijo Boga.

Ni komentarjev: