sreda, 05. marec 2014

Post

Na začetku postnega časa je dobro pogledati,  kaj je to obdobje, kakor nas bodo zanimale tudi določene vsebine tega obdobja, zlasti tista praksa, katere ime nosi postni čas, torej post. To smo dolžni storiti, če želimo zares izkoristiti ta čas priprave na jeruzalemske dogodke, ki so samo jedro krščanske vere in oznanila. Postni čas je namreč priprava na srečanje s trpečim, na križu umrlim in vstalim Jezusom Kristusom. Slovenci poimenujemo to obdobje priprave, kot smo dejali, s pomembno prakso tega časa - postom, mnogi narodi okrog nas namreč imajo drugačno poimenovanje. Sklicujejo zlasti na štiridesetdnevno obdobje, izhajajoč iz latinskega “quadragesima” (it. Quaresima, šp. cuaresma, fr. carême, hr. korizma). O omenjeni praksi, ki služi za osnovo poimenovanju obdobja priprave na velikonočne praznike, lahko rečemo, da čedalje bolj izginja z obsorja katoliških vernikov, če pa se je vendarle poslužujemo, pa navadno ne gre več za klasično obliko posta, ampak je prej vse drugo, razen to, kar je vedno veljalo, in ne moremo več reči, da je to resen post. Podobno lahko zatrdimo tudi za prakso "zdržka", kjer je predvsem mišljena odpoved mesu na določene dneve ali v določenem času. Mnogi verniki celo pravijo, da delajo raje kaj drugega, kot da se čemu odpovedujejo. Človek, kot vemo iz prakse, rad prizanaša samemu sebi, pa si tudi zadeve malo po svoje razlaga, namesto da bi izkoristil tiste klasične predloge, ki se vsi očitno zdijo preživeti. 

Pa klasični katoliški predlogi niti niso tako zelo strogi, če jih primerjamo recimo s tradicijo puščavskih egiptovskih očetov, ki jo danes najdemo pri "koptih", torej egiptovskih kristjanih. Pred kratkim preminuli koptski voditelj Šenuda III. je napisal knjižico o duhovnosti posta, ki sem si jo kupil v samostanu sv. Antona Puščavnika v Egiptu. Za egiptovske menihe še danes velja, da post ni le spokorna praksa, temveč način življenja. Takole pravi Šenuda: “Post je zdržnost od hrane za določen čas, kateremu sledi uživanje hrane, ki nima živalskih maščob”. Pomeni, da gre za resno zadevo, ne le hec. Koptski post pomeni, da tisti, ki se posti, čez dan ne uživa drugega, razen vode, po sončnem zahodu pa uživa hrano brez živalskih maščob. 

Pri nas, kot rečeno, zahteve nikdar niso bile tako stroge - videli bomo, kaj je veljalo pod definicijo katoliškega posta in kaj pod definicijo zdržka. Tudi za naše prednike pa lahko zatrdimo, da so te reči jemali zelo resno, celo preveč, ko bi bil marsikdo od njh upravičen tudi do izostanka od posta, pa se vendarle naši predniki niso dali zmesti. Tudi za duhovnike je veljal post kot duhovna priprava na zakramente, zlasti na sveto mašo. Kakor pravi kardinal Ravasi, je: “Zdržnost od hrane zaradi bogoslužnih zahtev – smo torej daleč od sodobne prakse diet - konstantni fenomen v vseh religijah”. Tako torej – gre za zelo važen poudarek na tem, da mora praksa posta imeti svoj duhovni namen, sicer nima smisla. 

Za nas danes v postnem času velja seveda tudi spokorni namen, ki ga pozna Sveto pismo, vendar je še bolj važen drugi – prek posta se želimo približati Bogu, želimo poglobiti naš odnos z njim. “Z zdržnostjo od jedi se namreč človek dvigne nad raven telesa in tudi nad materialno raven, kar je tista modrost, ki se skriva za postom”, pravi Šenuda III. “Človek namreč nima absolutne svobode, da si vzame tisto, na čemer se ustavijo njegove oči in karkoli hoče … Človek je že vse od začetka moral nadzorovati svoje telo. Drevo je lahko tudi dobro za jed in mikavno za oči, pa vendar se mu je treba odreči”. 

Ko je enkrat urejena ta osnovna zadeva, smo sposobni imeti tudi boljše molitveno življenje, kakor imamo tudi “oči za druge”, kar je, kot nam pove Ravasi, vidna posledica pravega posta. Ta je zadeva med vernikom in Bogom, drugih ne sme zanimati (Mt 6,17-18), ampak bodo zgolj uživali njegove dobre sadove. 

Poglejmo torej, kakšna je bila postna praksa pred letom 1966, 17. februarja tega leta je namreč papež Pavel VI. izdal dekret Paenitemini, ki je zadeve nekoliko omilil, a ne tako zelo, kot mislijo nekateri. Najprej je tu starost. Postna postava veže pri nas vernike od 18. leta starosti naprej, ker so norme, kot je pokoncilska praksa, prepuščene "lokalnim oblastem". Gotovo Pavel VI. ni imel takšne percepcije polnoletnosti. Ko je rečeno, da veže polnoletne vernike, je mišljena polnoletnost pri 21-ih letih, ki je v Italiji veljala vse do leta 1975. Je modro zahtevati post pred 21. letom? Postava potem veže vse tiste vernike, ki še niso stopili v 60. leto starosti. S tega vidika se torej ni spremenilo nič. Zdržek od mesnih jedi veže sedaj od 14. leta naprej, pred tem pa od 7. leta starosti naprej. Post je v tem, da imamo pravi obrok samo enkrat na dan, čez dan pa še dva majhna obroka - takšnemu obroku po domače rečemo "malica". Zdržek ali abstinenca (lat. abstinentia) je prepovedoval uživanje mesa, mesne juhe ali jušnega ekstrakta, lahko pa se je uživalo jajca, mlečne izdelke, pa tudi živalsko maščobo kot "zabelo". Tu se postava ni spremenila. Nekaj spremembe je v dneh, ki so predpisani za post, zdržek ali oboje hkrati. Za zdržek velja še vedno, da je ob petkih, razen, če je takrat kak slovesni praznik. Dneva, ko je zapovedano oboje, torej post in zdržek od mesnih jedi, sta dandanes le še pepelnična sreda in veliki petek. Pred letom 1966 je to veljalo še za: vse postne petke in sobote; za sredo, petek in soboto v "štirih časih"  - kvatrah (quattuor tempora), ki so bili predpisani - torej za sredo, petek in soboto med 3. in 4. adventno nedeljo (zimski čas - zimske kvatre), iste tri dni med 1. in 2. postno nedeljo (pomladni čas - pomladne kvatre), iste tri dni med Binkoštmi in praznikom Sv. Trojice (poletni čas - poletne kvatre), iste tri dni v tednu po prazniku Povišanja sv. Križa (14. september) - jesenske kvatre; zdržek in post je bilo trea spoštovati tudi na predvečere Božiča, Binkošti, Brezmadežne (torej 7. decembra) in Vseh svetih (31. oktobra). Verniki naj bi se postave zdržka in posta držali tudi en dan pred prejemom zakramentov služenja - posvečenja in poroke. Dnevi, ko je včasih bil zapovedan post brez zdržka, pa so bili vsi delavniki v postu, saj je ob nedeljah post prepovedan vedno. 

Poglejmo še na to, kdo je oproščen (pomeni, da se tem ljudem ni treba ravnati po postavi, razen, če bi sami tako hoteli) od zdržka in posta, saj to velja tudi danes. Od zdržka so oproščeni revni, ki dobijo meso v dar in nimajo kaj drugega jesti. Oproščeni so tudi: bolni; tisti, ki se zdravijo ("(re)konvalescenti"); tisti, ki imajo "slab želodec" (sem spadajo tudi tisti, ki jim je določena hrana predpisana); doječe matere; nosečnice, če so slabotnega zdravja; tisti, ki vsak dan opravljajo težaška dela. V to kategorijo spadajo tudi žene, otroci in služabniki vseh tistih, ki neko službo opravljajo prisilno in ne morejo dobiti drugega dovolj hranljivega živila. Podobno velja tudi glede tistih vernikov, ki so oproščeni od posta, saj je oproščen vsakdo, ki bi mu ta praksa prej škodila kot koristila (spet torej bolni, doječe matere, nosečnice...). Od posta so seveda oproščeni revni, ker so ti v post praktično od življenjskih okoliščin prisiljeni. Od posta so oproščeni vsi tisti, katerih delo je v moralnem ali praktičnem nasprotju z naravo posta (težaški delavci in recimo zaposleni, ki nimajo možnosti, da bi se postili). Oproščeni so tudi tisti, ki opravljajo težko delo v intelektualnem smislu, kamor recimo poleg raziskovalcev uvrstimo tudi študente, ki se pripravljajo na pomemben preizkus znanja. Od posta je oproščen vsakdo, ki mora narediti dolgo in zahtevno pot, ki je namenjena višjemu dobremu ali dobremu delu, če je slednje moralno neskladno s postom (pomoč bolnim in potrebnim - če se recimo nekdo poda v neko deželo pomagat bližnjemu, potem je načeloma oproščen posta).

Vidimo torej, da ni takšne razlike v postni praksi, da bi lahko upravičili popolno opustitev in celo zavračanje te častitljive tisočletne ustanove. Dobro in koristno je tudi navodilo italijanskih škofov, da se zdržimo poleg mesa tudi "tistih živilskih izdelkov (hrane in pijače), ki so, po modri presoji, posebej zaželjeni ali dragi". Moder dodatek, saj je denimo določena morska ali eksotična hrana precej draga, tako da se to pravzaprav ne sklada z naravo postnega časa.
Lažje bo, nazadnje, če se bomo zdržali in se postili z namenom.  Odpovejmo se določeni hrani za nekoga. Lahko je kdo bolan, obupan, ima kake druge težave – postimo se in molimo za to osebo. Veliko korist mu naredimo na tak način. Nekdo mi je dejal: “Včasih je bila ‘mižerija’ in se jim ni bilo težko postiti, danes temu ni tako”. Res je, ravno zato pa lahko prinese danes post nekomu še večjo korist, ker se svojim priboljškom in udobnostim tako težko odpovemo. Naj bo tako letošnji postni čas za vse milostni čas, poln sadov za vas in bližnje.

Ni komentarjev: