torek, 08. april 2014

Upanje ne osramoti

Pot za ločene in ponovno poročene (1)

Ob diskusiji glede obhajila ljudi, ki so se civilno, torej pred državo, ločili in ponovno poročili, je podal zanimivo razmišljanje jezuit p. Domenico Marafioti, teolog in docent na Papeški teološki fakulteti za južno Italijo, ki ima sedež v Neaplju. Na to razmišljanje se bomo naslonili. Odgovarja namreč na tisto vprašanje, kaj lahko dušni pastirji ponudimo ljudem, ki so se znašli v tovrstnem položaju in ne morejo prejeti odpuščanja po zakramentalni poti, ker jim ne moremo podeliti odveze. Tega pa ne moremo storiti zato, ker ti ljudje bodisi ne morejo popraviti storjene škode bodisi se ne morejo osvoboditi objektivnega grešnega stanja. 

Zadoščevanje oz. popravilo krivice in škode, ki smo ju s svojimi grešnimi dejanji povzročili, je dejanje
spovedanca, ki ga ni mogoče spregledati. Trdni sklep, da v prihodnje ne bomo grešili, je seveda nujen, a je to odločitev za prihodnost, treba pa se je tudi zavezati k temu, da popravimo tisto, kar je bilo povzročeno v preteklosti, sploh, če smo krivično ravnali proti svojemu bližnjemu - kdo pa je lahko še bolj bližnji od družinskih članov? Pomeni, da, če sem ukradel določeno vsoto denarja, ni dovolj, da se le zavežem, da bom v prihodnje delil denar v dobrodelne namene, temveč moram po najboljših močeh tudi povrniti tisto, kar sem ukradel. V tem stanju, da pretekle škode ne morejo popraviti, so tisti, ki so se civilno ločili in prav tako civilno ponovno poročili, s tem pa so osnovali novo družino. 

Ti se lahko približajo Božjemu usmiljenju na nezakramentalni način, ki je v molitvi, kot prošnji za odpuščanje (Reconciliatio et Paenitentia 34; Familiaris Consortio 84). Najbolj zgovorna v tem oziru je prilika o farizeju in cestninarju (Lk 18,13-14). Medtem ko se farizej postavlja s svojimi lastnimi zaslugami, cestninar priznava svoj greh in krivdo ter prosi odpuščanja, tako da ponavlja: “Bog, bodi milostljiv meni, grešniku”! Zanj Jezus pravi, da je šel domov opravičen, vseeno pa mu nihče ni dejal: “Sin, odpuščeni so tvoji grehi”, kakor je Jezus sam dejal hromemu (Mt 9,2). Cestninar gre domov opravičen zato, ker zaupa v Božjo dobroto in usmiljenje. Nima popolnega prepričanja v odpuščanje, kakor ga imajo v veri tisti, ki dobro opravijo sveto spoved, ima pa upanje, da bo usmiljenje prejel, ker je zanj prosil v iskreni molitvi. Jezus pravi, da njegovo upanje ni bilo “osramočeno”, torej upa upravičeno. 

Iskrena prošnja za usmiljenje je torej lahko uslišana v molitvi, ki je naslonjena na upanje. V tem oziru je učinkovita tudi tista prošnja za odpuščanje, ki je v molitvi Oče naš, saj sv. Pavel zatrjuje, da “upanje ne osramoti” (Rim 5,5), ker je tudi upanje ena od božanskih (teologalnih) kreposti, kakor sta še vera in ljubezen (agápe, caritas), ki so podlaga za krščansko življenje. Poglejmo natančneje, kako se to prenese na ponovno poročene ločence. Postno bogoslužje in evangeljski odlomki nam govorijo o treh vrstah spokornih dejanj - o postu, molitvi in miloščini kot poteh, ki jih lahko prehodimo, da dosežemo odpuščanje in prenovo življenja (Mt 6,1-18; Tob 12,8), kar potrjuje še veliko drugih svetopisemskih besedil. Molitev kot pot do usmiljenja najbolje izrazi najbrž Davidov psalm Miserere (Ps 51/50), pa tudi Mr 9,29 (“Ta rod se lahko izžene le z molitvijo”) in sam Oče naš. O postu kot poti za dosego milosti, pa ne le kot odpoved hrani, temveč kot o odpovedi vsake vrste, nam lepo pričuje Jona (3,7) kakor tudi Joel 2,12.15; Mt 17,21 in Apd 14,23 (molitev in post). Za miloščino, da bi dosegli usmiljenje, nam pričujejo Tobit (4,7-10), Sirah (3,29), Luka (16,9) in Matej (25,31sl), ne da bi pozabili Petrove trditve: “Ljubezen pokrije mnogo grehov” (1 Pt 4,8), kjer so mišljena zelo konkretna dejanja do ubogih in pomoči potrebnih.

/dalje prihodnjič/

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Ni komentarjev: