ponedeljek, 24. januar 2011

Vzgoja in družba

Drugi odgovor na vprašanje se navezuje na prvega, ker je nekaj stvari bilo treba še doreči. Brez komentarja Aljoše Vodopivca bi gotovo ne bil isti, zato se mu iskreno zahvaljujem. Tudi Marku Rijavcu se zahvaljujem za mnenje in pogovor, čeprav kratek, o tej temi in o drugih, s katerimi se ukvarjamo. Dobro je, da se o tako pomembnih stvareh sprašujemo in pogovarjamo.

Kako je torej z vprašanjem vzgoje v družini in družbi? Kako to vpliva na (ne)odločitve mladih?
Opažamo, da praktično ni enega »opinion-leaderja« (dobesedni prevod je kar v redu: »mnenjskega voditelja«), pa naj bo katoliški ali ne, ki bi ne ves čas ponavljal, kako je treba vprašanju vzgoje mladih nameniti več vsega – razmišljanja, moči, sredstev, in še bi lahko naštevali. Ne nazadnje v Italiji že vsaj dve leti opozarjajo na »emergenza educativa« (izredno stanje v vzgoji) – največ moči naj bi po mnenju CEI (italijanske škofovske konference) v naslednjih desetih letih (do 2020) namenili prav temu vprašanju. Vsi bodo seveda temu prikimavali, se s tem strinjali, ploskali z ušesi, jaz pa se ne morem strinjati povsem s tem. Je nujno res, da je mnenje večine tudi v stiku z resničnostjo? So pogledali na stvar z vseh strani? Ali ni to samo še ena obtožba staršev, da niso nudili otrokom dovolj dobre vzgoje?

To obešanje samo na vzgojo po mojem mnenju nikomur ne koristi, še najmanj pa staršem. Pa ne, da vzgoja ni pomembna – je zelo pomembna, a spet ne tako zelo, kot bi nas vsi radi prepričali. Zagotovo to ne drži za tisto množično vzgojo – v 20. Stoletju so vanjo vložili ogromne napore (samo poglejmo vse tri totalitarizme), pa ni kaj dosti ostalo od vsega. Domača vzgoja, ki je nihče ne more nadomestiti in ki ji v »cerkvenem« jeziku rečemo daljna priprava na zakon, je pomembna, ampak moramo upoštevati to, kar smo razmišljali zadnjič – razmere so se korenito spremenile. Sodobna družba se otepa formalizmov in inštitucij, kar družina in Cerkev gotovo sta. Ne mara in ne spodbuja "vezave" in nečesa, kar je trajnega. Izdelki niso več za nekaj desetletij ali celo generacij, ampak so namenjeni samo potrošnji. Pokvarjenih stvari se ne splača več popravljati, ker lahko dobimo nove, ki so boljše in cenejše. Tudi naši odnosi so postali predmet potrošnje in niso več trajni. Da bi se obdržali celo življenje? Kje pa. Tehnologija je vse naprednejša, a se je morala ukloniti ekonomski logiki – tej se vse bolj uklanjata tudi vzgoja in družina.

Kaj lahko tu ponudita družina in Cerkev? Ponudita lahko tisto, kar sodobna družba ne more ponuditi. Ta ne upošteva človeške osebe v celoti, ki je sestavljena, prosto po Svetem pismu, iz telesa, duše in duha. Poudarek je na telesu, na zunanjosti, ki ji je vse podrejeno. Vse se dela na tem, da človek pozabi na svojo notranjo razsežnost, ker se potem z njim da manipulirati. Če torej kot zadnjič vzamemo avtomobilski jezik, je naloga družine in Cerkve ta, da ne poskrbita le za karoserijo, temveč za avtomobil v celoti. Starši morajo poskrbeti tudi za otrokov motor – oni se morajo odločiti, na katero gorivo bo šel ta motor. Otroka morajo tudi naučiti, kje se to gorivo dobi. Če želijo torej, da bo ta motor krščanski in bo njegovo gorivo Bog, se morajo že od samega začetka odločiti, da bodo na tem delali – najprej pri sebi. Najprej morajo sami ugotoviti, kaj jim pomeni Bog, krščanstvo in Cerkev, poglobiti morajo svoj odnos z vstalim Kristusom. Vera je namreč odnos z Njim. Otroci bodo srkali od tod in tudi sami zoreli. Poleg tega je zelo pomembno, da otroke učijo spraševati se o temeljnih zadevah, kritično opazovati svet okrog sebe in misliti s svojo glavo. Dati jim morajo zgled vztrajnosti in zvestobe. Zelo pomembna je tudi vloga očeta, ki je tisti, ki nudi varnost, trdnost, oporo. Starši, predvsem očetje, so tisti, ki morajo narediti »trdno hrbtenico« svojim otrokom. Pa moška in ženska vloga sta zelo pomembni – danes gre vse v smer, ko to več ne drži, ko je vse »unisex«. Učimo jih reda in odgovorne svobode, da ima vsaka odločitev, vsako naše dejanje, tudi svoje posledice, ki jih moramo sprejeti nase.

Zakaj to govorim? Ker se otroci potem srečujejo z drugimi svetovi, ki jih ne starši ne drugi vzgojitelji ne kontroliramo. Nekaj primerov so gotovo zvezdniki vseh vrst, katerih dejanja in besede so mnogim mladim življenjskega pomena. Identifikacija z drugo osebo pripelje do tega, da jo oponašamo tudi v svojem življenju, jo ponotranjimo in prenesemo v svoj svet. Glasbene zvrsti ustvarjajo subkulture in alternativne scene, ki privlačijo mnoge mlade, da se tam bolj ali manj "uresničijo". Vedeti moramo tudi, da so v ozadju reklam, izdelkov, postavitev po trgovinah ipd. razni psihologi množic, sociologi, komunikologi idr., ki z nami manipulirajo.


Inštitucije so še vedno pomembne, ker nudijo močno zavest skupnosti, vendar mora ta skupnost črpati iz  studenca žive vode, iz Boga. Za vero in druge eksistencialne zadeve je treba žrtvovati največ in o njih se je treba, zlasti v družini, veliko pogovarjati. Je to zahtevno? Gotovo, ker je krščansko. Jezus je vedno pravil, da v odrešenje vodi ozka, strma in ovinkasta pot. Toda z Božjo pomočjo bo šlo. Če seveda vanjo verujemo!

2 komentarja:

Aljoša pravi ...

Je suis honore´ :)

Andrej Vončina pravi ...

Še kdaj :)