nedelja, 06. julij 2014

Učenje ponižnosti

Evangeljski odlomek je tokrat zelo kratek, vendar pa tudi izredno bogat, pravi biser. Gre za eno od glasnih molitev Gospoda Jezusa, kjer slavi nebeškega Očeta, kakor tudi ponovno blagruje ponižne in krotke, kakor lahko zasledimo že tudi v "govoru na gori", le da so tam prvi označeni kot "ubogi v duhu". Če dobro pogledamo in pomislimo, potem ljudje nismo rojeni kot ponižni - rojeni smo kot grešni: "V grehu me je spočela moja mati" (Ps 51,7), pravi psalm "Miserere". Največji od vseh grehov pa je prav napuh, ki ga ima vsak od nas vsaj nekaj v sebi - nihče ni brez njega. Zatorej vidimo, da je ponižnost velik dar "od zgoraj". 

Sv. Alfonz Marija Ligvorij o tem pravi takole: "Ta vrlina je bila svetu prej nepoznana, toda Božji Sin je prišel na zemljo, da bi nas je naučil s svojim zgledom in je želel, da bi ga posebej v njej skušali posnemati, saj pravi: "Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen" (Mt 11,29)." Kot smo dejali, svet pravzaprav pozna, dobro pozna napuh, ne pozna pa ponižnosti, če se slednja ne spusti k nam iz nebes, če je ne da Oče sam po svojem Sinu Jezusu Kristusu. Zgodba pripoveduje o judovskem rabinu, ki je bil na smrtni postelji, pa so prišli k njemu njegovi trije najljubši učenci, da bi ga tolažili s tem, ko bi mu tkali hvalospeve. "Tvoja vera je velika kot Abrahamova vera," je dejal prvi. "Tvoja modrost je odlična kot Salomonova modrost," je dejal drugi. "Samo Mojzes, ki je gledal Boga iz obličje v obličje, je imel boljši odnos z Bogom od tebe," je dejal tretji. Ko so učenci šli stran, je stari rabin ostal čemernega in mrkega obraza, kar je opazila tudi žena, ki mu je déjala: "Kaj si tako mrkega obraza, ali ti niso tvoji učenci stkali čudovitih hvalospevov?" Nakar se oglasi stari rabin: "So, a nihče od njih ni pohvalil moje ponižnosti." Tako torej, napuh, za katerega pravijo, da gre iz nas šele dve uri po smrti.

Pa bo kdo seveda dejal, da je še veliko drugih vrlin, ki jih ima človek. Da mu ne bo nič posebnega manjkalo, če mu bo manjkalo ponižnosti. Ne bo držalo, saj sv. Bernard pravi, da je ponižnost osnova in varuhinja vseh drugih kreposti. Ponižnosti torej potrebujemo, da bi se v nas povečale in še bolj zaživele vse druge kreposti in kvalitete, ki so nam bile dane. Ponižnosti si tako moramo želeti, po njej hrepeneti, zanjo prositi in si zanjo prizadevati. Brez nje namreč ni prostora, kamor bi nebeški Oče lahko položil dar prave vere, ki seveda ni namenjen prevzetnim. V globino Božjih skrivnosti je dovoljeno vstopiti le ponižnim, za kar Sveto pismo Boga večkrat hvali, kakor smo slišali v evangeliju iz Jezusovih ust, da se namreč Božje skrivnosti razodevajo malim, preprostim, krotkim in ponižnim. 

S psalmistom prosimo, da bi nam Bog ustvaril čisto in stanovitno srce, da bi tudi mi postali zares krotki in ponižni. Naj nam pri tem pomaga sveta Božja Mati Marija, za katero sv. Alfonz pravi, da je bila "kot prva in najpopolnejša Jezusova učenka, prva in najpopolnejša tudi v ponižnosti, zaradi česar si je zaslužila, da je bila povzdignjena nad vsa druga bitja." Njen zgled in priprošnja naj nam pomagata, da bomo tudi mi krotkega in ponižnega srca. Da bomo svoje srce upodobili po Jezusovem Srcu.

Ni komentarjev: