nedelja, 03. avgust 2014

Dati se Bogu na razpolago

Da je Gospod Jezus naredil enega od svojih najčudovitejših čudežev, vsaj v očeh tiste ljudi, ko je pomnožil kruh, se je poslužil človeške pomoči. Ta pomoč ni bila velika – le pet hlebov in dve ribi za več tisoč ljudi. Bog namreč deluje na tak način. Lahko bi vse naredil sam, vendar pa se v svoji dobroti poslužuje človeške pomoči. Kot smo slišali, je rekel Gospod svojim učencem: »Ni treba ljudem oditi domov, dajte jim vi jesti!« (Mt 14,16). Pomeni, da so z Božjo pomočjo lahko učenci naredili nekaj tako velikega, samo dati so morali na razpolago tisto, kar so imeli.

Koliko majhnih čudežev bi se zgodilo med nami vsak dan, če bi ljudje znali dati Bogu na razpolago tisto, kar
sami imajo? Zagotovo bi svet bil precej boljši. Kot nas uči evangelij, ni prav, da govorimo, kako je malo tisto, kar lahko ponudimo. Bog je vendarle vsemogočen in se lahko čudovito posluži tistega, kar mu damo. Že on poskrbi, da s svojo močjo zadosti naši majhnosti in nezadostnosti. Dati mu moramo tisto malo, kar imamo, on bo dodal, kar primanjkuje oz. bo dodal, kot se pri njem dogaja, še več kot je treba, kakor dokazuje dvanajst košar preostale hrane. 

Na neki način lahko rečemo, da Bog čaka na doprinos ljudi, da bi nam podelil svoje milosti. Najprej zagotovo pogojuje svoje milosti z našo molitvijo, saj so njegovi darovi najprej duhovni darovi. Tisto malo, kar danes imamo, je naš čas. Velikokrat govorimo, kako imamo malo časa. Bog ne potrebuje veliko časa, potrebuje pa naše razpoložljivosti. K sv. patru Piju je nekoč prišla mati veliko otrok, ki mu je dejala, da veliko premalo moli, ko pa ima toliko dela s svojimi številnimi otroki. Pater ji je pa rekel: »Ali ne prosite neštetokrat na dan svojih otrok, naj naredijo to in naj ne naredijo onega? Ali to ni molitev?« Vidimo, kako tudi vsakdanja opravila, če jih delamo v Božjem imenu, da izročimo vse, kar delamo v Božje roke, prosimo pred začetkom za Božji blagoslov in varstvo, lahko postanejo molitev. Žal se dogaja ravno to, da pozabljamo zjutraj na to, da bi Gospoda prosili za pomoč, blagoslov in varstvo. Pozabimo prositi, da bi čez dan vse potekalo kot je treba. Pozabimo položiti v Božje roke vse ljudi, ki jih bomo srečali čez dan. 

Če bomo zjutraj tistega malo časa, kar ga je izročili Bogu, se bo to še kako poznalo, v nasprotnem primeru pa bomo ostali sami s tistim malo v rokah, a brez Božje pomoči. Pa ne recimo, da ni časa, ker se ga vedno najde dovolj. Če drugače ne gre, med vožnjo ali hojo proti službi ali šoli. Nikar ne pozabljajmo na jutranjo molitev!

Ni komentarjev: