Mavrična zastava na stopnišču kostnice v Sredipolju simbolno nakazuje, kam smo na Zahodu prišli, kakšna je naša kultura, kakšno je krščanstvo – oboje plehko in razvodenelo. Zato sem vesel, da se je v našem tedniku ta zgovorna slika znašla celo na naslovnici. Tudi zato, ker je v takšnem in drugačnem smislu naša Cerkev postala precej mavrična – govorimo namreč o tem, če je mavrična zastava prav ali narobe obrnjena. V glavnem, velika večina s tisto besedo “mir” na ustih, hkrati pa misleč, da to pomeni odsotnost vsakega boja.
V resnici seveda temu ni tako. Zato je še nekaj, česar sem zelo vesel in česar sem bil zelo vesel, ko sem prebral besede našega škofa Jurija o vojni, ki jih danes marsikdo najbrž ne bi rad več poslušal, slišal ali prebral, ker so trde, pretrde za naša (pre)občutljiva ušesa, navajena le na tako ali drugače “korektne” besede, ki nam jih z vseh strani ponujajo. Naloga škofa je tudi ta, da je zgled preroka za svoje duhovnike in vernike, preroka v običajnem svetopisemskem smislu, tu pa je mišljen tisti, ki pove stvari take, kot so, ki svoje besede vselej oblikuje po resnici. Razno olepševanje kaj dosti ne pomaga. Sveto pismo je pač knjiga življenja in je seveda zato realno v svojem pogledu, kakor je glede vojne realen tudi katoliški nauk.
Cerkev je vojno vselej obravnavala kot zlo, a se je tudi zavedala, da je iz src ljudi ni mogoče izkoreniniti. Od 5. stoletja naprej se je do pred kratkim vzklikalo (ponekod se še): “Kuge lakote in vojske reši nas, o Gospod.” Vendar so nekoč naši krščanski predniki bili prepričani, kako je svet neizbežno zaznamovan s kugo, torej z boleznijo, lakoto (oz. revščino) in vojsko, ker je svet pač zaznamovan z izvirnim grehom. Z enakim prepričanjem in enako pobožnostjo so naši predniki vpili k Bogu pri “blagoslovu na vse štiri strani neba” pred strelami in točo ter pred potresi. Še zadnjemu in najpreprostejšemu vaščanu, ki je hodil v procesiji, je bilo jasno, kako je s temi zadevami, danes pa se zdi, da tudi v Cerkvi prevladuje prepričanje, da je mogoče miroljubno sobivanje med ljudmi. Treba je pač gledati na dobro, ki je v vsakem človeku, ne na slabo. Treba je biti optimistični, misliti pozitivno. Mnogi nas prepričujejo, da je to tudi krščansko mišljenje in učenje – nič bolj daleč od resnice od tega. Vera mora vselej biti stvarna, realna, optimizem pa ni realna zadeva.
Če zadušimo zavest o tem, da se v srcu vsakega človeka skrivata zlo in nasilje, s tem težave nismo rešili ali nanjo odgovorili, temveč smo jo samo nekam potlačili. Če zadeve le potlačimo in ne damo pravega odgovora nanje, pa slej ko prej izbruhnejo na dan, in sicer precej močnejše, kot so bile poprej, kakor nas uči naš Gospod Jezus v evangeliju, ko govori o tem, kako je, ko se nečisti duh vrne in najde pospravljeno v hiši (Lk 11,24-26). Kako z lahkoto danes zavračamo napor, ki je potreben, da obvladujemo zlo, ki je v nas. V svojem delu “Iota unum” tako Romano Amerio priteguje našemu škofu, ker se pač sklicuje na Božjo besedo, na krščanski nauk in izročilo. Takole pravi: “Vojna ne more biti največje zlo med vsemi, razen za tistega, ki prevzame nereligiozni pogled in vidi v tem življenju, ne pa v presežnem cilju tega življenja, najvišje dobro, iz tega sledeč pa potem vidi v užitku najvišji človekov cilj”. Gospodove besede so jasne: “Mir vam zapuščam svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet” (Jn 14,27). Žal pa danes od vseh teh besed vzamemo le še besedo “mir”, a tako, kot nam ustreza, iztrgano iz konteksta, tako da v svoji posladkanosti več nič ne pomeni. Vendar se od Kristusovega učenca zahteva neprestan boj s svetom, ker pač ni mogoč mir brez boja, brez vojne. A današnji kristjan raje pred svetom polaga orožje, ker se zadovolji z iluzornim premirjem, ki ga svet ponuja, vendar pa v resnici ta mir, ki ga ponuja svet seveda ni tisti, ki ga ponuja naš Odrešenik.
/dalje prihodnjič/
Objavljeno v tedniku Novi glas.
(Fotografije, o kateri je govora, ni dobiti na spletu - ko jo dobim, jo objavim, op. a.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar