torek, 07. april 2015

Luč upanja

Pri velikonočni vigiliji smo brali o ženah, ki gredo h grobu in se sprašujejo, kdo jim bo odvali kamen, zavaljen na vhod, danes imamo učenca, ki vstopita v grob. Žene in učenci, ne le tista dva, ki sta sama stopila v grob, se spopadajo s tistima velikima življenjskima vprašanjema o zlu in smrti, ki sta ključni za vse ljudi. Zanimivo je pogledati, kako se dandanes spopadamo z zlom, boleznijo, trpljenjem in smrtjo v družbi, za katero je premalo dejati, da je tekoča, ker je prav zvodenela. Vsekakor lahko rečemo, da naša zahodna in tudi slovenska družba ni več krščanska, kar vidimo v tem, kako gleda in presoja svet in življenje v njem. Nekoč, še ne tako dolgo nazaj, se je zadeve presojalo skozi krščansko prizmo, lahko rečemo, da skozi Gospoda Jezusa. Ko se pa osrednjega akterja, namreč samega Gospoda Jezusa, odstrani, se spremeni presoja človeškega življenja, seveda tudi ali zlasti konca tega življenja. Ostane le še golo dejstvo, da smo terminalni bolniki, ki nas po določenem številu let in po določenem času usihanja našega telesa in njegovih moči neizbežno čaka konec.

Ta strah pred smrtjo, ki ga lahko predstavlja grobni kamen, ki je bil zavaljen h grobu, sedaj pa je odvaljen, človeka obhaja seveda že praktično od samega začetka, zato je pravzaprav nekaj ne le običajnega, temveč celo nekaj vraščenega v človeka. Težava pa nastane tedaj, ko človek na ta strah in na velika življenjska vprašanja išče samo človeške odgovore in rešitve, zavajajoč samega sebe, da bo te odgovore in rešitve tudi končno in dokončno našel. Lahko si domišlja, da bo bodisi vse rešil sam in je podoben osamljenemu jezdecu iz starih westernov, lahko pa se zateka k vsemogočni tehniki, medicini in napredku - če rešitve človeštvo še ni našlo, jo zagotovo bo. Toda smrt ni le nekaj naravnega, temveč tudi nadnaravenga, kakor velja tudi za zlo. Pravi odgovor zato ne more priti s strani človeških, naravnih znanosti, ker gre za vprašanja, ki presegajo njihove kompetence. Odgovori lahko le nekdo, ki je sam hkrati naraven, pa tudi nadnaraven, ki je torej človek in Bog. Za kristjane je tako po tisočletjih iskanja Gospod Jezus tisti, ki končno prinese prave odgovore na velika življenjska vprašanja. Z vero v Gospoda Jezusa je, če rečemo preneseno, kamen odvaljen, sicer pa zavaljen h grobu.

Mnogi, ki zase pravijo, da so kristjani, se znajdejo v velikih škripcih ob velikih življenjskih vprašanjih, če osrednja oseba njihove vere ni več Gospod Jezus, temveč le še Jezus. Oseba postane tako osebnost, modri učitelj iz preteklosti, ne pa zares tisti, ki je »s svojo smrtjo premagal smrt«, kakor pravi velikonočno bogoslužje. Jezus za marsikoga ni več Gospod, torej tisti, ki je močnejši od zla, trpljenja in smrti. Avtor »Zgodb iz Narnije« Clive Staples Lewis pravi, da s takim Jezusom, ki je konec koncev le človek, nimamo kaj delati, si z njim nimamo kaj pomagati: »Človek, ki je bil zgolj človek in je govoril reči, kakršne je govoril Jezus, ne bi bil velik moralni učitelj.« Bil bi nor ali »peklenski hudič«, za psihiatrično kliniko ali neskončno hudoben, glede na nemogoče zahteve njegovega nauka. Po Lewisu mora vsak od nas sam izbrati in se odločiti, če je Jezus Kristus bil in še vedno je Božji Sin, ali pa je norec ali hudobnež. Na izbiro nam je dal samo to, če je ali ni Božji Sin in nič drugega. Po Pascalu nam v primeru, da Jezusa ne priznamo za Gospoda, za Božjega Sina in Odrešenika, preostane le še nič. Ostaneta torej obup in nihilizem.

Ta nič pa danes mnogi izberejo, ko govorimo o zlu, bolezni, trpljenju, ki v končni meri postane vprašanje o življenju in smrti. K temu jim pomaga medijski svet, ki skuša z neprestanim bombardiranjem iz smrti, zla in nasilja narediti velik spektakel. To se seveda dogaja namensko, da bi tem stvarem odvzeli smisel, da bi mi v notranjosti otopeli, postali do teh reči pasivni. Ne smemo se namreč postavljati velikih vprašanj. Nastane pa velika težava, ko hudo zboli ali umre kdo od bližnjih in se današnji človek znajde prazen in obupan pred dejstvom, saj ne gre več za »tisto« bolezen ali smrt, temveč to neizbežno postane »moja« bolezen ali smrt – s tem se mora vsakdo spopasti in nima izbire.

Spopadanje s smrtjo se kaže v razlii z ravnanjem z mrtvim telesom nekoč in danes. Kot smo videli pri ženah v evangeljskem odlomku vigilije, so takrat telesu in truplu izkazovali neverjetno spoštovanje, ker telo ni le simboliziralo človeka, temveč je telo bil človek – to je še do nedavnega še veljalo tudi za krščansko prepričanje, po katerem oblika je vsebina, torej tudi telo »vsebuje« vso človekovo skrivnost, vse, kar človek je. Danes se začne vse kazati že pri starosti in bolezni, ko je treba takoj odstraniti simbol propadanja iz naše sredine – zato se človeka zapre v zato namenjene ustanove. Kmalu ne bomo imeli v tej smeri nobene izbire več. Ko nekdo umre, je treba seveda truplo takoj odpeljati, ga odstraniti. Po možnosti ga je treba takoj še uničiti z upepelitvijo in celo pepel raztrositi. Vse, kar ostane za umrlim je tako le še spomin, ne sme pa ostati nič drugega, nič dotakljivega – kot bi nikdar sploh ne živeli. Potem še tiste besede, češ da bo ostal spomin za vedno, a to seveda ne drži, ker bo spomin na nekoga umrl skupaj z nami, če ni šlo za nikogar posebej pomembnega. Spet bi bil potreben spomin, ki je večji od človeškega, a to je že druga zgodba.

Podobno je treba odstraniti vsako sled bolezni in trpljenja. To je eden od načinov, ki bi mu lahko dejali "eksorciranje" bolezni. Drugi način je zaupanje v vsemogočno tehniko, v medicino in napredek. Nekateri v tej smeri delujejo po načelu, da je "bolje preprečiti kot lečiti", in sicer zelo radikalno, kakor je storila recimo superzvezdnica Angelina Jolie, ki si je najprej dala odstraniti prsi, potem pa še rodila, da ne bi zbolela za rakom, ker je izračunala, da ima precej možnosti, da se to zgodi, tudi zradi družinske nagnjenosti k tem boleznim. Postavi se vprašanje, če je z eksorciranjem bolezni in samopohabljanjem telesa res mogoče rešiti te večne uganke. Konec koncev je na mestu vprašanje, kaj ti koristi dolgo življenje, če ne zares živiš. Tudi uživaštva in teh reči se človek sčasoma naveliča - in kaj potem? Od števanje ur do konca? Zakaj le?

Pomeni, da nam ti obupni poskusi nič ne pomagajo, ker tako ne rešimo ničesar. Bolezen, trpljenje bolečina, smrt in življenje samo - to so večna vprašanja, ki jih je treba osmisliti. Simbolno lahko rečemo, da mora vsak od nas stopiti v grob, se torej spopasti zelo osebno s temi vprašanji, ko pa pride do konca svojega človeškega naprezanja, preostane le še vera. Človek ima v tej smeri dovolj svetlih znamenj - kar simbolično predstavlja lepo pospravljen Jezusov grob, vseeno pa ostaja tudi še veliko več senc, da dvomimo in postavimo zid med nami in večnostjo. Povabiti je treba v te svoje grobove, v te svoje temine Gospoda Jezusa, da prinese nekaj te svoje vstajenjske luči. Prazen grob le tako lahko postane za nas kraj upanja, da naša človeška naprezanja sodelujejo z Božjo milostjo, ki nam prihaja po Jezusu Kristusu. Z Gospodom Jezusom postanejo trpljenje, zlo, bolečina in smrt smiselni, imamo v njih upanje, dobimo nekaj luči in notranje moči, da gremo lahko naprej. Ta velikonočna luč, ki je moč vstalega Zveličarja, naj vas razsvetli.

Ni komentarjev: