četrtek, 02. april 2015

Pustiti se ljubiti

»Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel,« (Lk 22,15) so besede Gospoda Jezusa, kakor nam jih sporoča evangelist Luka. To so besede, ki niso namenjene le tistim, ki so sedeli tam z Gospodom v dvorani zadnje večerje, saj bi to bilo le nekaj zgodovinskega, omejenega na tisti določeni dogodek, zato pa bi tudi ostalo pozabljeno nekje v zgodovini. Gospod Jezus v resnici to govori vsej svoji Cerkvi, torej vsem tistim, ki se imenujemo kristjani. Želi, da bi mi bili tam z njim pri mizi. Ne želi le naših dobrih želja in čustev ter sočutja tisti, ki je za nas trpel, umrl in vstal, temveč želi, da smo tudi mi resnično navzoči, z dušo in telesom, tam, kjer je vse od tistega dne on sam resnično navzoč, to pa je pri sveti evharistiji. 

Sveta maša, ki jo je Gospod Jezus ustanovil na Veliki četrtek, vsebuje vse odrešenjske dogodke – je
seveda Gospodova žrtev na križu za nas, a hkrati tudi še vse drugo, torej tudi vse dogajanje pri zadnji večerji, vključno z umivanjem nog, o katerem smo v evangeliju slišali. Po sv. Izidorju seviljskem je namreč sveta maša Kristusova žrtev na križu, vendar pa takoj dodaja, da se verni pri njej tudi udeležujemo Gospodove večerje na Veliki četrtek – mi smo, ko smo pri sveti maši, dejansko skupaj z vsemi ob Gospodu v dvorani zadnje večerje.

Kako zgovorna je v tem oziru osma postaja križevega pota, ko Gospod Jezus jeruzalemske žene vabi, naj ne jokajo nad njim, temveč naj se raje obrnejo nase in na svoje družine. Tudi nas podobno vabi, da bi se obrnili vase in se zavedli, kako zelo potrebujemo njegovega odrešenja, ter se mu hvaležno izročili. Prevečkrat prihajamo k sveti maši in zakramentom tako, kot da bi Gospod nas potreboval, ne spoznamo pa, da smo mi tisti, ki potrebujemo njegovega odrešenja. Razumeti moramo, a ne le z razumom, temveč tudi s srcem, pri kako velikih, veličastnih stvareh smo lahko navzoči, ko se udeležujemo svete maše. To nas bo morda privedlo do tega, da bomo končno iz srca enkrat vzkliknili tisti: »Gospod, nisem vreden…« Nisem vreden tega, da se Gospod Jezus popolnoma razdaja prav meni, pa vendarle to dela pri sveti maši. 

Namesto pa, da bi mu odprl svoje srce, ker mi on daje največjo možno ljubezen, raje bežim v puščavo in sence svojega vsakdana, se skrivam tam. On me kliče: »Kje si?« (1 Mz 3,9). A jaz nočem odgovoriti, ker se bojim, da me Gospod išče, ker me želi pokončati. Toda on me ne želi pokončati, temveč me želi rešiti. Želi ozdraviti moje rane, želi mi vrniti veselje in mir. Tega se je še kako zavedal kralj David, saj pravi v psalmu »Miserere«: »Vrni mi veselje svojega odrešenja« (Ps 51/50,14). Kaj nam to pove? Da smo izgubili zaupanje. Nikomur več nočemo zaupati, pa čeprav naredi še ne vem kaj, da bi nam pokazal in dokazal svojo ljubezen. Kaj naj bi Gospod še naredil, da bi nam pokazal, kako nas ljubi? Bežimo od te zastonjske ljubezni in od tega odrešujočega objema, ki rešuje. Sklenimo danes, da od Ljubezni – z veliko začetnico, ne bomo več bežali, temveč se bomo Gospodu Jezusu zaupali popolnoma. 

Sklenimo, da mu bomo v prihodnje podarili vse tisto, za kar se mu moramo zahvaliti, da mu bomo izrazili svoje prošnje, da mu bomo tudi priznali vse svoje zablode, pa tudi vse tisto, kar nas teži. Gospod Jezus pravi: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17). Mi se bomo zavedali svoje grešnosti in majhnosti, a vedno v luči, da nas Gospod pri sveti pokori in sveti evharistiji ne obsoja, ker to počnemo sami, temveč nas vleče iz naših grobov v življenje. S priznavanjem tistega, kar smo, in izročanjem vsega, kar nosimo v sebi, Gospodu vračamo, čeprav v majhni meri, za neizmerno ljubezen, s katero je nas on prvi ljubil, nas ljubi in nas bo ljubil »vse dno do konca sveta« (Mt 28,20).

Ni komentarjev: