nedelja, 07. junij 2015

Kakšen kristjan sem?

V evangeljskem odlomku 10. nedelje med letom vidimo tri scene, ki nam pokažejo odnos, ki ga imajo do Jezusa tri vrste oseb, ki bi jih lahko označili za tri tipične vrste. 

Najprej imamo njegove sorodnike, klan – ti se bodo spet pojavili tudi v tretjem prizoru. Ti sorodniki se ne želijo, da bi se eden od njih preveč izpostavljal v javnosti, zlasti ne s trditvami, češ da je Božji Sin, saj bi navlekel tako sramoto družbe na ves rod. Želijo, da je njihov rod v družbi cenjen in brez kakih ekscesov, zato sorodnika označijo kot »blaznega«. Ne želijo škandalov v svojem »normalnem« življenju. 

Drugače se odzivajo pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema. Ti popolnoma odklanjajo Jezusa, saj je zanje le neki človek, potujoči učitelj, ki pa govori bogokletje, saj se ima za Božjega Sina, je torej istoveten z Bogom. Zanje Jezus ni le neki »zmešanec« za umobolnico, temveč celo poosebljenje zla. Gre za popolno zaprtost in vnaprejšnjo odklonitev, saj ne zaležejo nobena znamenja ali dobri rezultati, da bi lahko prepoznali v tem Božje delovanje.

Tretji prizor je v nasprotju s prvim in popolni antitezi z drugim, saj obravnava tiste, ki prisluhnejo in niso vnaprej proti tistemu, kar slišijo in kogar slišijo. 

Kaj pa, če sedaj naobrnemo te tri prizore na nas? Smo res vsi »tisti, ki izpolnijo Božjo voljo«? Ne samo, da smo kar pisana druščina, ko se zberemo skupaj, temveč je tudi v vsakem od nas od vsakega nekaj, namreč od trojega, kar smo našteli. To se morda ne pokaže toliko med cerkvenimi zidovi, zelo pa se pokaže zunaj, v življenju. Ni zastonj Kristus tega besednega spopada imel izven hiše. Tudi nas zanima, kako je kaj z našim krščanstvom zunaj, v življenju. 

Najprej je tisti prilagodljivi in politično korektni ter tolerantni kristjan. Tisti, torej, ki pravi, da se s tem strinja, z onim pa ne. Pravi, da bi se morala Cerkev sama in krščanski nauk prilagoditi svetu in časom, v katerih živimo, da bi bil bolj zaželen. Ta kristjan bo kristjan, kadar mu ustreza in nekristjan, kadar mu ne ustreza – odvisno od tega, kam piha v družbi veter. Zakaj bi delal sebi in svoji rodbini sramoto? Raje se potuhne, kot pa da bi zavzel jasno stališče, kakor da bi branil krščanski nazor in načela. Sneg je potemtakem lahko tudi zelen, če tako pravijo ostali, javno mnenje, če tako ljudem bolj godi. To je vera v Boga in v Gospoda Jezusa, ki je popolnoma neobvezujoča, ki je izbirna, ki je konec koncev le zasebna, privatna zadeva – stvar moje intime. Tak kristjan lahko tudi moli, prejema zakramente, lahko pa tudi ne. Odvisno, kako mu ustreza, kako čuti… 

Zatem pridemo do kristjana, ki zavrača Božjo moč, odrešenje, usmiljenje… On že ve, kako je prav in ne bo mu nihče solil pameti. Tak kristjan je lahko sicer vsako nedeljo pri maši, lahko gre celo k obhajilu, v resnici pa ne veruje v obstoj greha, torej zla. Ne verjame, da on potrebuje odrešenje, ker je pač dober takšen, kakršen je. Ne potrebuje odpuščanja, saj tako ali tako ne veruje, da Bog odpušča grehe pri sveti spovedi, temveč misli, da hodi razlagat duhovniku svoje življenje, ki naj slednjega tako ali tako naj ne bi nič brigalo. Posledično ne veruje tak kristjan v Božjo navzočnost v zakramentih, zlasti seveda ne v sveti evharistiji. V Cerkev hodi iz nekega občutka pripadnosti. Dandanes se opaža veliko težavo, ki je v tem, da pri mnogih kristjanih vlada med pripadnostjo, ki je bolj sociološke narave, potem pa s samo prakso, z življenjem po zahtevah. Jasno, da tak kristjan ne potrebuje učiteljstva, ker raje sam druge uči, kako da je. Konec koncev tak kristjan ne potrebuje niti Boga, ker je sam sebi svoj bog, posledično pa svoje poglede in svoje prepričanje vsiljuje še drugim. Kristjan je, kot smo rekli, po neki sociološki pripadnosti, k obhajilu pa ne gre, ker bi v sveti hostiji zares bil Božji Sin Jezus Kristus, temveč zato, ker je tisto simbolno dejanje pripadnosti skupini. O molitvi in duhovnem ter zakramentalnem življenju pri tem tipu kristjana v bistvu ne moremo govoriti. 

Tretja vrsta kristjana je tisti, ki je odprt Za božje delovanje, tisti, ki posluša in je pripravljen pošteno delati na sebi. Pripravljen je na odpovedi in reze, ki so potrebni za globlje duhovno življenje. Pripravljen je slediti Božjemu in cerkvenemu nauku, četudi je to težko in zahteva spremembo življenja, pogleda na svet… Trudi se spoznavati Božjo voljo prek molitve, premišljevanja in vrednim prejemanjem zakramentov. Čedalje bolj prek te poti spoznava, kako ga Bog tako rešuje in odrešuje, kako mu odpušča grehe, kako pravzaprav, kakor nam pravi sveti Pavel v 2. berilu, ni toliko pomembna toliko ta kratkotrajna zemeljska hiša, ki je le šotor, temveč večno bivališče – večno življenje je torej pomembnejše od le zemeljskega, zanj pa se odločamo v tem življenju. Zakramentov se udeležuje in moli iz ljubezni do Boga in Gospoda Jezusa, svete Božje Matere… Moli zato, da se Bogu zahvaljuje za vse dobro in vse dobre ljudi, da Gospoda prosi potrebnih milosti, da zadoščuje za zlo, ki ga povzroča, da Boga hvali in ga poveličuje. Posledica tega se vidi v odnosu do bližnjega, do katerega tak kristjan goji resnično ljubezen in dobroto in se je pripravljen odreči sebi v korist drugega. 

Kakšen kristjan torej sem? Najbrž popolnoma tretji kategoriji ne pripadam, saj so tisti, ki se trudijo popolnoma izpolnjevati Božjo voljo, svetniki. Lahko postanem svetnik? Sv. Terezija Deteta Jezusa je trdila, da lahko vsakdo postane svetnik, torej bi ji, glede na to, da je cerkvena učiteljica, jaz verjamem. Ni važno, kaj o meni mislijo drugi, temveč je pomembneje, kaj o meni misli Gospod. Najpomembneje je torej spoznavati, kakšen sem pred njim.   

Ni komentarjev: