Ekologist po sili

Okrožnica “Laudato si’” in njen sprejem

Ob izidu nove okrožnice svetega očeta Frančiška je prav, da se malo sprehodimo skoznjo. Okrožnica je tako rekordna ne le po svoji dolžini (192 strani v izvirniku), temveč zagotovo tudi po pozornosti in prostoru, ki ga je zasedla po medijih vsega sveta. Ob izidu same okrožnice smo tako imeli takšne in drugačne odzive, ki so bili včasih prav diametralno nasprotni. Razumemo jih lahko prav v luči tega, kar se dogaja v družbi, kjer je ekološka, če ne ekologistična tematika v središču svetovnih političnih razprav, kjer slišimo pogosto, kako je, denimo, segrevanje ozračja večja grožnja od mednarodnega terorizma. Svetovne okoljske organizacije so navdušeno pozdravile izid okrožnice, vendar so jo seveda predstavljale po svoje, in sicer le v eno, svojo smer … Poglejmo zato zlasti tiste poudarke, ki so jih svetovni mediji spregledali; opravičujem se vnaprej, če prevod ne bo ravno najboljši – upam, da bo vseno razumljivo.

Tematika stvarjenja

Najprej je treba reči, da je zgrešeno govoriti o “ekološki okrožnici”. Že iz podnaslova, “O skrbi za

skupni dom”, lahko ugotovimo, da gre za širšo in globljo razpravo o smislu stvarjenja. Takole pravi papež: “Po judovsko-krščanskem izročilu je reči “stvarjenje” več kot reči narava, ker ima opraviti z načrtom Božje ljubezni, kjer ima vsako ustvarjeno bitje svojo vrednost in pomen. Naravo pogosto pojmujemo kot neki sistem, ki ga analiziramo, razumevamo in z njim upravljamo, vendar pa stvarjenje lahko dojamemo le kot DAR, ki izhaja iz odprte roke Očeta vseh, kot resničnost, ki jo osvetljuje ljubezen, ki nas kliče k univerzalni skupnosti” (št. 76). Iz okrožnice torej jasno izhaja neki element, ki je v nasprotju s prevladujočo ekologistično miselnostjo, da ima v stvarjenju namreč, poleg seveda primarne Božje vloge, osrednjo vlogo človek. Papež tako ponovno poudari, četudi z nekoliko drugačnim, sodobnejšim jezikom, da človek nikakor ni nezaželjeni gost v naravi, ki bi sicer veliko bolje obstajala in bila uravnovešena brez naše navzočnosti: “Ni ekologije brez ustrezne antropologije. Kadar človeško osebo pojmujemo samo eno bitje več med ostalimi, kar naj bi izhajalo iz neke igre slučaja ali iz nekega fizičnega determinizma, tvegamo, da se v človeških osebah izgubi zavest o odgovornosti” (št. 118). Čeprav pa papež kritizira “sodobni antropocentrizem”, ki je privedel do razumevanja popolne in neodgovorne človekove nadvlade nad naravo, pa tudi pove, da zgrešeni antropocentrizem ne sme “nujno prepustiti mesta nekemu “biocentrizmu”. Zato je po njegovem prava smer, da človeka ustavimo pri njegovi “zahtevi po tem, da bi bil absolutni vladar zemlje, da spet ponudimo podobo Očeta, ki je stvarnik in edini gospodar sveta, ker bo sicer človek vse bolj težil k temu, da bo želel vsiliti svoje lastne zakone in interese” (št. 75).

Tehnokracija in pravica do življenja

Še ena pomembna tematika zadnje papeževe okrožnice, ki jo tudi postavi kot nadaljevanje okrožnice papeža Benedikta “Caritas in Veritate”, je obsodba tehnokracije, ki je tako značilna za sodobno družbo. Tehnični razvoj je prinesel številne dobre reči, pripeljal pa je tudi do tistega, kar papež Frančišek imenuje “tehnokratska paradigma”. Kaj bi bilo to, nam pomaga razumeti tržaški škof Crepaldi: “Gre za iluzijo o posedovanju in individualističnem samopovzdigovanju, ki dajeta ljudem občutek moči, ne pa tudi čuta za odgovornost”. Papež povsem razgali mit o napredku, idejo torej, da bomo s pomočjo tehnike rešili vse težave in zato obsoja “prometejski sen o prevladi nad svetom” (št. 118). Na eni strani imamo tako to človeško domišljavost, pred našimi očmi pa imamo: “Socialno izključenost, neenakost v razpolaganju z njo in porabi energije in drugih servisov, družbena fragmentacija, porast nasilja in rojevanje novih oblik družbene agresivnosti, trgovin, porast uživanja drog med najbolj mladimi, izguba istovetnosti. To so, med drugimi, znamenja, ki kažejo, kako rast zadnjih dveh stoletij ni pomenila v vseh svojih ozirih pravega splošnega napredka in izboljšanja kakovosti bivanja” (št. 46). Samo to, da postavimo Boga v središče, lahko – ne le po papeževem mnenju – privede do resnične spremembe smeri v okoljski problematiki, predvsem pa nas bo to obvarovalo pred tveganjem, da bi se ljubezen do narave spremenila v sovraštvo do človeka, ki še vedno ostaja vrhunec stvarjenja: “Ne more biti resnično čustvo intimne edinosti z drugimi naravnimi bitji, če istočasno v srcu ni nežnosti, sočutja in zaskrbljenosti za človeška bitja. Jasno je neskladje pri tistih, ki se borijo proti trgovini z živalmi, ki tvegajo izumrtje, vendar pa ostajajo povsem ravnodušni do trgovine z ljudmi, so brezbrižni do ubogih, ali so odločeni odstraniti drugo človeško bitje, ki jim ne ustreza” (št. 91). Papež nato jasno obsodi poskus promocije splava in teorije spola (gender) z izgovorom, da se tako skrbi za okolje. Stvar ni kar tako, saj se je pri mednarodnih pogajanjih za zmanjšanje toplogrednih plinov kitajska VLADA hvalila, kako je v tej smeri svoje že naredila s politiko sina edinca (v veljavi že od leta 1979), saj je s preprečenjem rojstva kar 400 milijonov otrok – toliko manj CO2 torej. Kaj pravi papež takšni miselnosti? “Namesto da bi rešili težave ubogih in mislili na drugačen svet, se nekateri omejujejo na predlaganje zmanjšanja rodnosti”, medtem ko je v resnici “treba priznati, da je demografsko povečanje povsem v skladu s celostnim in solidalnim razvojem” (št. 50). Pa tudi: Glede na to, da je vse povezano med seboj, ni niti v skladu obramba narave z zagovarjanjem splava” (št. 120). To so vse trditve, ki svetovnemu medijskemu svetu niso všeč, zato jih je spregledal, jih izbrisal in še kaj. Želijo namreč prikazati papeža Frančiška v drugačni luči, tisti, ki ustreza njim in svetu.

Iz priloge Bodi človek! v tedniku Novi glas