Bratje in sestre, praznujemo velik, celo največji praznik Device Marije, ki nam jo je na križu Gospod napravil za mater tudi nam, a se nam zdi tako daleč. Mi pač imamo v življenju neprestano neke težave, trpljenje in podobne reči. Ne zavedamo se, da so jih imeli ljudje pred nami, kakor da jih imajo ostali ljudje tudi – velikokrat še večje od nas -, imeli jih bodo pa tudi tisti, ki pridejo za nami oz. tisti, ki so še majhni, ko bodo odrasli. Tudi svetniki so imeli svoje težave, ker so bili po tej plati ljudje kakor mi, s podobnimi težavami in stiskami - seveda tudi Devica Marija. Človeška plat svetništva je pomembna zato, da nanje ne bi gledali, kot da so nekje daleč, prav kakor je lahko zelo daleč Božja Mati Marija. Vendar spet po drugi strani ne smemo vsega zmanjšati le na človeško plat, temveč je treba dati pravo veljavo tudi duhovni plati in nadnaravni razsežnosti, večnosti. Pri svetnikih je zanimivo prav to, kako so se znali spopasti z vsakdanom in tistim, kar je slednji prinesel zato, ker so se odprli večnosti in so tako drugače gledali na življenje. Pri preblaženi Devici Mariji je večni Bog še posebej posegel v njeno življenje, a se je tudi ona morala odpreti večnosti, Bogu, njegovi sveti volji in načrtu pritrditi. Je zgled življenja po veri, je prva vernica, saj: "Blagor ji, ki je verovala!"
Že res, da mi najbrž takšnega videnja ne bomo imeli, Bog daj, da bi ga, sporočilo, ki pa ga dobimo iz tega dogodka, je za nas izrednega pomena: nikdar se ne smemo popolnoma prepustiti vsemu slabemu in zlu, ki nas pač nujno zadene v življenju. Zanimivo je, kako se ustavljamo ob vsem tem slabem v življenju, ga premišljujemo in premlevamo, prav zremo vanj, si nekako vrtimo film teh slabih prigod znova in znova v glavi. Tako se zapiramo vase in svoje težave, vidimo vse črno in slabo, se smilimo sami sebi... vse to nas neverjetno hromi za pot naprej. Preblažena Marija nas pa danes vabi, da vse to slabo v molitvi in zrenju v njene milostne podobe izročimo njej. Vabi nas, da ne bi bil naš pogled zabetoniran v tla, temveč da oči dvignemo k nebu. Pomembno je, da naše srce teži k nebu, k nebeškim rečem, da bi lahko počasi ugotovili, kako je vse, kar je na tem svetu, tudi trpljenje, zlo, bolečine in bolezni, v Bogu minljivo, namesto tega pa je veselje, sreča, tolažba in vse dobro, ki nikdar ne mine. Mora biti tako, ker sicer nima nobenega smisla živeti, bivati na tem svetu, prenašati vse, kar se nam zgodi. Prav na ta način, da se namreč zatopimo v Molitev k Božji Materi, lahko tudi sami doživimo kak preblisk te večnosti, da gremo lahko naprej. Potrebujemo namreč nujno duhovnih darov. Sv. Pavel jih našteje v pismu Galačanom, pa jih bomo ponovili: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje (Gal 5,22-23). Stvari, ki si jih v resnici vsi želimo, a zanje premalo prosimo v molitvi in pri sveti maši.
Ko se vzpnemo na kako goro, pod nami vse postane precej bolj majhno. Podobno zato velja v življenju, da če se trudimo za duhovno in krščansko življenje, za kakršnega se je odločil sv. Bernardin Realino, postanejo težave našega življenja, ki so se prej zdele nepremagljive ovire, precej manjše in veliko bolj rešljive uganke, kot smo si mislili. Zato je pomembno moliti, zlasti sveti rožni venec, molitev, ki nam jo je naročila velikokrat moliti sama Mati Marija. Če na začetku te molitve pomislimo, za kaj bomo molili, kaj nas teži, bomo precej lažje in z večjim veseljem molili. Lahko se pri vsaki zdravamariji spomnimo kakega dragega človeka izmed domačih in prijateljev – jagod na rožnem vencu bo še premalo. Prejemati pa je treba tudi zakramente, zlasti seveda je pomembna udeležba pri sveti maši (nanjo se pripravimo tudi s sveto spovedjo) in hranjenje s Kristusovim Telesom, sveto hostijo. Še vedno pa se predpostavlja, da se zares odpremo in svoje težave položimo v Marijine in Božje roke, da bi se lahko kaj rešilo. Pomembno je tja položiti tudi vse svoje zahvale, prošnje in tisto, kar smo zagrešili do Boga in bližnjega. S takšnim izročanjem bomo napolnjeni z novimi močmi in upanjem, saj Bog pri molitvi vdahne svojega Duha v nas, pri sveti maši pa pride on sam med nas in celo v nas, saj se nam daje v hrano. Vse človeško, kar mu izročimo, poveliča in spremeni v blagoslov za nas.
Tako lahko gremo v življenju naprej, kljub vsem težavam. Molimo h Kraljici v nebesa vzeti in skupaj z njo, da bi v večno srečo in veselje prišli tudi mi.
Kraljica v nebesa vzeta – prosi za nas!
Ni komentarjev:
Objavite komentar