Če pozorno beremo današnji evangeljski odlomek, potem slednji opisuje naše življenje in razmišljanje. Opisuje, kaj nam je v resnici pomembno v življenju in kako poslušamo in slišimo tistega, ki nam govori stvari, ki so drugačne od našega mišljenja. Kot učencem, je tudi nam zelo važno, kaj lahko dosežemo v življenju, do kakšnega položaja lahko pridemo, kako lahko služimo, ampak to zadnje se sprašujemo raje, kaj in koliko lahko služimo ali zaslužimo, po možnosti na lahek način. V resnici bi tudi nam prijalo, da bi imeli kakega vplivnega prijatelja, ki bi nam »zrihtal« pravo službo, ne delo, temveč službo. Želeli bi prijatelja, ki nam bi lahko zagotovil položaj in vidnost v družbi… Vsi bi seveda, poleg tega, bili radi vedno srečni in veseli, nikdar ne bi radi čutili bolečine, potrtosti, ne bi radi imeli kake bolezni, vedno bi nam moralo iti kot po maslu.
Žal krščanska vera, če je prava, ne prinaša v bistvu nobene od teh reči, pa tudi Gospod Jezus nikomur ne zagotavlja materialnih pridobitev, če stopi v prijateljstvo z njim. Nasprotno, bolj ko bomo odmislili te razno razne posvetne in materialne težnje in si bomo želeli duhovnih darov, bolj bomo slednje tudi zares prejemali, ker bo v nas prostor zanje. Seveda ne bo šlo brez napora in trdega dela, ker duhovno življenje pač ni »službica«, ko lepo človek cel dan sedi na stolčku, ki mu ga je nekdo »zrihtal«, pa mu ni treba nič pametnega delati, temveč je treba trdo garati. Treba je gojiti zakramentalno in molitveno življenje, treba si je prizadevati tudi za to, da sledimo krščanskim naukom, kakor je potrebnega tudi veliko intelektualnega napora, ker smo, resnici na ljubo, v naši veri precej slabo podkovani, zato bi se morali veliko izobraževati in se vanjo tudi po tej plati poglabljati.
Pa še nekaj je treba vzeti v zakup – življenje na zemlji je trpljenje. Temu se ne da izogniti, če pa je nekdo pravi kristjan, bomo spoznali prav iz tega, kako sprejema trpljenje in preizkušnje. Najprej je pomembno seveda, kako glede tega razmišlja, če je njegovo mišljenje, njegova logika v skladu z evangeljsko. Ker samo, če dobro mislimo, bomo lahko potem tudi dobro delovali – obratno ne bo šlo. Zelo verjetno je namreč, da bomo, če slabo delujemo, začeli tudi tako misliti, kot delujemo, ker je človek v tem neverjetno prilagodljiv in si zelo rad sam sebi opravičuje slaba dejanja.
Služil bo lahko zato, bližnjemu in Bogu, samo nekdo, ki bo spremenil svoje mišljenje, kar pomeni, da bo kaj napravil na svojem notranjem področju. Če ne bo tako, bo samo gospodoval nad drugimi in ne bo imel prostora za Gospoda, ker bo sam sebi bog.
Kako doseči to spreobrnjenje? Tako, da smo podobni otroku. Kakšen je otrok v odnosu do svojega očeta? Otrok je odprt in zaupljiv do očeta. Takšni moramo postati tudi mi v odnosu do Gospoda, da bi potem lahko res prevzeli pravo držo v življenju. Zavedati se moramo, katero je naše mesto in da to ni prvo mesto – slednje gre vselej Gospodu, v odnosu do katerega smo mi otroci, nismo mi očetje in on naš otrok. Razumeli bomo tudi, da je bližnji pomembnejši kot jaz sam v medsebojnih odnosih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar