Gospodovati ali streči?

Evangeljski odlomek govori o Zebedejevih sinovih, ki želita postati pomembna, a pomembna v zemeljskem smislu. Jezusovo bodoče veličastvo namreč pojmujeta in razumeta kot to, da bo Gospod imel neko zemeljsko kraljestvo, da bo vladar v zemeljskem, torej političnem smislu, da bo imel moč in oblast, lep delež pri tem pa bi rada imela tudi sama. Seveda nista razumela, da bo kraljestvo Gospoda Jezusa povsem drugačno, še bolj pomembno pa je, da bo povsem drugačne vrste njegova oblast oz. izvrševanje te oblasti. Očitno sta dobro razumela lekcijo, zlasti imamo za to dokaz pri apostolu Janezu, ki je avtor evangelija, pisem in knjige Razodetja, še prej pa je zelo pomembno pričevanje njegove vere pod križem in ob praznem grobu.

Odlomek ni tako nepomemben, kot bi si kdo mislil, saj govori o našem krščanskem življenju, ki ga lahko razumemo prav ali napačno. Najprej se tudi nam zastavlja vprašanje, kaj v resnici iščemo v življenju, kaj nas pravzaprav resnično zanima? Zemeljske ugodnosti vsem nam prijajo, prijajo nam razne tehnološke pridobitve, prijajo nam medčloveški odnosi in čustva, prijajo nam užitki. Tu še ni nič narobe, ker to velja za vse ljudi, žal pa se mnogi pri tem ustavijo in ne gredo preko. Vse našteto je lahko zelo koristno, a ne sme postati človekov cilj, temveč sredstvo. Kaj se zgodi, če je človeku vse skupaj odvzeto. Lahko je bil na še tako dobrem položaju, imel oblast, moč denar, pa to izgubi. Lahko izgubimo vse svoje imetje. Konec koncev lahko izgubimo tudi čustva in medčloveške odnose, potem pa v tem oziru ostanemo sami. To se lahko zgodi zelo hitro, saj za vogalom prežijo mnoge nesreče, zagotovo pa se za vsakega od nas to zgodi s smrtjo. Potem se pa postavi vprašanje, kaj smo imeli in za kaj smo se trudili, če nič od tega ne bomo mogli nesti s seboj?

Mnogih ne zanima tisto “nekaj več”, duhovnost oz., kot je bilo rečeno Mariji v evangeliju, “boljši del, ki nam ne bo odvzet”. Veliko lahko slišimo, kako pomembni, da so odnosi, vendar so v resnici medčloveški odnosi pomembni le do neke mere. Če že govorimo, potem je en drugi odnos, če mu lahko tako rečemo, veliko pomembnejši, ker je to vera v Jezusa Kristusa. Z njim živimo lahko že zemeljsko življenje na drugačni, duhovni ravni, slednja pa potem oplaja tudi vse naše življenje, tudi naše odnose. Če se imenujemo kristjani, potem bi nas prav to moralo še zlasti zanimati. Ker sicer vselej iščemo priložnost, kako bi v ospredje postavili samega sebe, ostale pa pahnili navzdol. Ostale in ostalo je treba nadvladati. Pride do gospodovanja. Če bi pogledali, potem dobesedno uporabljena grška beseda pomeni “biti popolni gospodar” – nad nečim in nad nekom.

Gospodovanje, ki je lahko v tem, da si želimo zagotoviti denar, moč, oblast in nadzor v materialnem smislu, a seveda je treba iti še naprej. Človek lahko namreč želi gospodovati nad marsičim in nad marsikom. Gre za razumevanje, da tisto, kar imam, kakor tudi tisti, ki jih imam, niso dar, temveč moja last, moj fevd. Družina, žena, otroci… Če pa govorimo o posvečenih – škofija, župnija… Gospodovanje je tudi obvladovanje oz. domišljanje, kako vse obvladam in ne potrebujem nikogar. Ni težava samo v tem, da se bojim, da mi bo drugi solil pamet, temveč to, da se v moj fevd pač nima kaj vtikati. Ne govorimo seveda, spet, le v gmotnem smislu, temveč širše. Nazadnje je še tisto prepričanje, da sem popolni gospodar svojega življenja. To ni nevarno le v tem oziru, da mi potem nihče in nič ne more preprečiti, da bi lahko z njim delal, kar pač hočem, temveč tudi zato, ker lahko želim postati gospodar tudi življenj drugih, tistih pač, ki jih imam ob sebi ali, kot sem v takšnih primerih zmotno prepričan, pod sabo.

Zato je pravilna drža v življenju drža tistega, ki se zaveda, kako so vse stvari v življenju dar in ni vseeno, kako se z njimi ravna. Vedno imamo nekoga nad seboj in vedno nekomu odgovarjamo, nikdar nismo izključni gospodarji. Da pa bi to razumeli, je potrebno spreobrnjenje in neprestani trud za duhovne dobrine ter za dober odnos z Gospodom Jezusom. Tako bodo uravnovešeni in dobri tudi naši medčloveški odnosi, tako ne bomo navezani na zemeljske dobrine, nam bodo slednje sredstvo in ne cilj.