Evangelij nam ponuja tokrat ozdravitev slepca, ki tokrat ima tudi ime, kar je izjema, saj praviloma ozdravljenci nimajo imena. Tu je ime zanimivo zato, ker pomeni lahko vsakega od nas, saj se lahko prevaja tudi kot "sin nečistega", označuje pa, kot pravijo cerkveni očetje, tistega, ki je posveten oz. duhovno slep. Vsak od nas torej je v takšni in drugačni meri "posveten", v smislu, da ga preveč zanimajo resničnosti tega sveta, premalo pa duhovna razsežnost, ki je na koncu tista, ki je v življenju resnično pomembna. Zemeljske reči minejo, pa naj bodo to materialne zadeve, čustva, medčloveški odnosi. Če ne prej, jih izbriše človekova smrt, Bartimajeva zgodba pa nam govori tudi o tem, kako tega nima niti tisti človek, ki ostane sam, kakor ta slepi berač. Nikogar nima, ki bi mu lahko izkazoval čustva, nikogar za odnos, vsaj tako je prepričan, dokler se mu ne odprejo oči, a tu ne gre toliko za telesno ozdravljenje vida, temveč za to, da ugotovi, da človek v resnici nikdar ni sam, četudi bi ga ves svet zapustil. Našel se bo seveda kdo, ki se bo pritožil nad tem, da smrt naših odnosov ne uniči, temveč jih spremeni, vendar je tako le za tistega, ki zna gledati preko, onkraj samo zemeljskega. Za takšno gledanje so pa potrebne duhovne oči, potrebna je vera. Sicer velja, da je narava pač narava oz. po domače: fizika je fizika - človek se rodi, živi, z vsem, kar k temu spada, nazadnje pa umre. Najprej ga ni bilo, potem je bil, potem ga spet ni.
Tako je, če tudi mi sedimo v prahu zemlje, kraj poti, kakor slepi Bartimaj, in se ne dvignemo, otresemo tisti prah s sebe in se podamo na pot. Če nas duhovna razsežnost ne zanima, je prav tako, kot da bi ne bili na poti, temveč bi bili ob njej, ustavljeni. Če še tako napredujemo v smislu tega sveta, pa nikamor ne gremo v tistem globljem smislu, če nas ne zanima duhovna raven. Ni treba, da smo materialno bogati, vplivni in močni, da bi po drugi strani bili sami. Kaj nam pomaga cela množica ljudi ob sebi, če pa smo duhovno siromašni? Imamo sicer lahko lepe medčloveške odnose, gojimo lepa čustva in si jih izkazujemo, obenem pa trepetamo v strahu, da bi to izgubili. Treba je tako vstati, se dvigniti, ker je potrebna višja raven življenja, potrebno nam je duhovno življenje in duhovni pogled na življenje. In če imamo po eni strani tiste ljudi, ki nas kličejo k temu, da se na to višjo raven ne bi dvignili, temveč bi ostali pri tem, kar smo in imamo, četudi v resnici nimamo nič, imamo pa po drugi strani tudi takšne, ki nas imajo resnično radi in nas vabijo k temu, da se dvignemo ter se odločimo za življenje v Kristusu. Nihče pa ne vstane sam od sebe, temveč, ker ga Gospod Jezus kliče, dokler pa svojega resničnega stanja, ki je bedno, končno in umrljivo, ne spozna, do tedaj tega klica ne more slišati.
In seveda, kako vedeti, kaj nas teži, če se tega prej sploh nismo zavedli? Svoje slepote se je potrebno najprej sploh zavedati. Slepi je kričal, a je tudi vedel, kaj hoče, kaj želi, dandanes pa je po eni strani veliko kričanja, ne znamo pa izraziti tistega, kar je v nas - ne tistega, kar je dobro, kakor tudi ne tistega, kar je narobe. Zato se ne znamo ne zares zahvajevati niti zares prositi. Ni dovolj, da povemo le, kako je nekaj "fajn" ali "slabo", kako je nekaj "kul" ali "bed" ali še kako drugače, kot se danes pač izražamo, ampak je potrebno jasno formulirati zadevo. Ni dobro niti krožiti okrog zadeve kot mačka okoli vrele kaše, če vzamemo star slovenski rek - pol ure torej govoriti, da ne bi povedali pravzaprav nič. Potrebno se je malo potruditi in narediti tri bistvene korake - spoznati se, sprejeti se in se premagati, narediti torej tisti korak za napredek, stopiti na pravo pot, se poboljšati. Ravno to pomeni beseda "askeza", ki danes ni več tako aktualna, namreč "napraviti podvig". Po tem prvem podvigu je veliko lažje napraviti še kakega, sploh pa tistega, da odvržemo plašč, da se torej odpovemo svetnim skrbem, da bi se raje izročili v Kristusove roke in mu sledili. Konec koncev nam ozdravitev te notranje slepote prinese tudi to, da nam zapovedi, evangeljske zahteve in nauk Cerkve niso več neko breme, temveč spoznamo, da so za nas nekaj dobrega, čeprav seveda ne nekaj lahkega. Če gremo na pot za Kristusom, kakor Bartimaj, to pomeni tudi sprejetje celotnega nauka, čeprav vemo, da pot še zdaleč ne bo lahka. Pomembno pa je vseeno hoditi. Iti naprej, četudi padamo. Življenska pot je vedno križev pot - če je tako veljalo za našega Gospoda, kako ne bo tudi za nas?
Ni komentarjev:
Objavite komentar