petek, 20. maj 2016

T kot TELO (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (21b)

Kot smo dejali zadnjič, v prvem delu našega reazmišljanja, je danes telo postalo najpomembnejši porabniški predmet. Vsaka omejitev je razumljena kot puritanizem, čeprav seveda še zdaleč ni tako, vsak “puritanizem” pa se razume kot nekaj omejevalnega, represivnega, saj je vendarle prišlo do popolne osvoboditve človeka, torej tudi telesa, kar je bil najpomembnejši cilj seksualne revolucije. To seveda vidimo na lastne oči po načinu oblačenja, ki se je drastično spremenil. Vprašanje, če sedanjemu sploh lahko še damo oznako “stil”, a pustimo razglabljanje o oblačilih za kdaj drugič. 

Vsekakor je sedaj moda, čeprav je nadvse svobodna in anarhična, zelo omejevalna in ukazovalna, četudi na drugačen način – potrebno se je je držati, ker si sicer zastarel in anahronističen. Je pa res, da zelo poudarja svobodnost telesa. Ko smo že omenjali seksualno revolucijo, je najbrž bil najpomembnejši tovrstni datum ustanovitev “Dne brez modrca” (ang. No Bra Day), in sicer je to bilo maja 1968, ko je skupina ameriških žensk javno zažgala svoje modrce. Sprožila se je verižna reakcija, ki je privedla do določenih ne prav lepih posledic. Če je šel včasih nekdo na duhovne vaje ali se je drugače trudil predvsem za “dušno zdravje”, imamo sedaj pakete za telesno estetiko, ki jih ponujajo razni wellness centri, ki jih najdemo po mestih, na podeželju, v termah, imamo pa celo t.i. beauty farms. Skrb za dušo je danes mišljena le v vzhodnjaškem smislu, ko se nekdo posvetu v bistvu bolj telesu kot duši, medtem ko prakticira kako vzhodno aerobiko, jogo ali katero od drugih vzhodnjaških razgibavanj. Koliko imajo slednja zveze z izvirno prakso, je drugo vprašanje. 

Kjer ne pomagajo razne kure, pridejo danes na vrsto lepotne operacije, botulin in silikon. Ženska se je končno osvobodila, je lastnica svojega telesa, zato morajo biti oblike prave in pravšnje. Ker so bile ženske toliko časa le izkoriščane s strani moških, ki naj bi jih imeli le za predmet svoje seksualne potešitve, je bilo treba končno osvoboditi ta blaženi seks, s katerim se skuša še vedno identificirati ženske. Paradoks je velik, a očitno še vedno ni pomemben, potem pa naj razume, kdor more. Danes se zdi, tudi če odpremo TV, najpomembnejše za človeka, da je “v formi” – treba je biti suh, poskočen in seksi. Zlasti je tu težava srednje generacije, ki joče po obdobju mladosti, še vedno pa hoče biti mlada, lepa in fit – forever fit, strong, sexy, young… Če smo prej govorili o anahronizmih, ali ni ravno to največji anahronizem, ko vidimo ljudi, ki bi naj bili odrasli, ki so oblečeni kot najstniki? Pa če bi šlo le za ljudi moje generacije in malo starejše, bi še razumel, so pa to tudi šestdeset ali sedemdeset let stari osebki. 

Vsekakor se je askeza pomaknila na telesno raven, saj je potrebno veliko podvigov in odpovedovanja ter žrtev, da je telo takšno kot mora biti, zlasti takrat, ko pride “preizkus kopalk”, da je torej človek na plaži takšen, kot mora biti. K temu seveda pripomorejo razne diete in specializirane restavracije, kamor mnogi ne hodijo več jest, temveč vzdrževat linijo po nekem izključevalnem ključu. Prišlo je do poduhovljenosti hrane. Nekateri, ki se držijo določene zadeve, da so recimo vegetarijanci ali vegani, utegnejo biti celo zelo nasilni in nesramni do drugih, ki jim do tega pač ni. Manekenke so tako suhe, da se njihovo telo kar izgubi. V nekaterih kulturah še vedno velja, da je lepo nekoliko mastno telo. Pri nas je telo že postalo platonistična ideja – lahko ga gledamo, a se ga ne smemo dotikati. Oddaljena ideja, torej. V naši civilizaciji se je telo osvobodilo do takšne mere, da se je raztelesilo. V bistvu ni več pomembno, kaj z njim počnemo, kar pričajo tudi piercing in številne tetovaže. Odrešenje tako ne pride več prek dušnih reposti, temveč prek telesnih. Telo ni več nekaj otežujočega ali sramotnega, temveč je najvišji izraz posameznikove osebnosti, čeprav v resnici vsi delajo enako, če ne celo eno in isto s svojimi telesi. S telesom v sodobnem času bomo morali nadaljevati še enkrat.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Ni komentarjev: