Praznujemo dan prihoda Svetega Duha na Cerkev. Petdeset dni po Veliki noči se je izpolnila Jezusova obljuba: »Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj« (Jn 14,16). Binkošti so tako od tistega dne neprestani in nedokončani dogodek – Gospod Jezus pošilja Svetega Duha neprestano, da prejmemo obljubljene duhovne darove, po istem Svetem Duhu pa je tudi Jezus sam vedno navzoč med nami, prav kakor je obljubil: »Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta« (Mt 28,20).
Binkošti so pravzaprav dan, ko je bila dokončno ustanovljena Cerkev in bilo bi veliko manj nesporazumov glede te ustanove, če bi več premišljevali zanimivi dejstvi, ko je se je Bog utelesil prav po Devici Mariji. Dvakrat se je zgodilo tako. V Nazaretu se je Sveti Duh spustil nad Marijo Devico, da se je izoblikovalo Kristusovo človeško telo: »In Beseda je meso postala in se naselila med nami« (Jn 1,14). Na Binkošti se je po Mariji Sveti Duh spustil na učence, zbrane ob njej v molitvi, da bi se izoblikovalo Kristusovo skrivnostno oz. mistično Telo, ki je Cerkev. Pred tem so bili apostoli plašni in polni dvomov, niso si upali oznanjati ljudem veselega oznanila, potem so bili pripravljeni pričevati tudi za ceno lastnega življenja – v resnici so skoraj vsi pretrpeli mučeniško smrt.
Za nas je to sporočilo tega, kako je vera, če je prava, stvarna in konkretna, saj je v evangeliju Jezus tudi dejal: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi«, kar je večkrat tako in drugače ponovljeno. Vera tako niso samo lepe besede, misli in čustva, temveč je trud kristjanov, da zadeve udejanjimo, saj je Beseda postala meso. Zapovedi so zaobjete v trudu za ljubezen do Boga in do bližnjega. Seveda to ni nekaj enostavnega, temveč je to vsakodnevno in življenjsko delo. Pomembno je soglasje na načelni ravni, da torej te besede za nas držijo, da smo jih vzeli za svoje. Dober nauk je temelj za dobro delovanje, sicer postane kaj lahko napačno delovanje tisti nauk, ki se ga držimo. Božja beseda, torej Sveto pismo in Izročilo, je tisti nauk, ki ga sprejemamo in si ga postavljamo za temelj svojega življenja, sicer postanemo, kot je lepo rekel tudi papež kristjani »a la carte«, da torej po svoje izbiramo, kaj drži, kaj pa ne.
Druga zadeva je pa izreden pomen skupnosti in občestva. V zadnjih desetletij je to pojmovanje precej zmedeno, pa ne le v slovenščini, saj navadno kot občestvo mislimo le na tiste ljudi, ki se zberejo skupaj, pa naj bo to bogoslužje, molitev ali kaj drugega, le da je to v Kristusovem imenu. Zanimivo, da je v omenjenih desetletij postalo občestev celo več… V veroizpovedi pravimo, da verujemo le v eno občestvo, to pa je »občestvo svetih«. Vse drugo so lahko, ali pa, kot imamo dandanes pogosto izkušnjo, niso, skupnosti, za katere pa ni nujno, da se odpirajo v to veliko večjo stvarnost, ki je »občestvo svetih«. Kaj lahko namreč gre za vase zaprte skupine oseb, ali pa za skupine, ki jim je mar le za horizontalno ali zemeljsko razsežnost, prav nič pa jim ni mar presežna, nadnaravna, mistična, duhovna razsežnost. Potem pa se pri maši le zberemo skupaj in se »mamo fajn«, drugače pa smo družbeno ali socialno aktivni v razno-raznih iniciativah takšne in drugače barve (tudi večbarvnih iniciativah…) in nevladnih organizacijah, ki nimajo nobene zveze s krščansko duhovnostjo in naukom.
Zelo pomembna je zato za nas kristjane pa resničnost skrivnostnega oz. mističnega Kristusovega telesa, ko smo del stvarnosti, ki je duhovne narave, »hiše, ki ni narejena z rokami«, kjer se družita zemeljsko in nebeško. Ta stvarnost in povezava je posebej živa pri svetih dejanjih, še zlasti zakramentih, najbolj pri sveti evharistiji oz. sveti maši. Takrat smo zbrani pred Bogom in ob Mariji vsi, tako člani zmagoslavne Cerkve v nebesih, kot tudi člani očiščujoče se Cerkve, torej duše v vicah, kakor tudi člani vojskujoče se Cerkve, to je tisti, ki smo bili s krstom pridruženi v Kristusovo skrivnostno Telo, pa živimo tu na zemlji, pa smo se odzvali povabilu na Jagnjetovo skrivnostno gostijo, kjer je »zaklano naše velikonočno jagnje, Kristus«.
To namreč še kako potrebujemo, saj se zaradi svoje grešnosti ne moremo v polnosti držati Gospodovih besed, vendar pa vseeno prejemamo darove Svetega Duha zaradi svetosti Cerkve same. Tu je možno, torej zlasti pri sveti evharistiji, redno prejemati duhovne darove, ki jih potrebujemo v življenju, čeprav bi kot posamezniki tega ne mogli. Prejmemo veliko več darov, kot bi jih dobili sicer, če bi ostali lepo doma. Udeleževati se svete maše, zlasti nedeljske, je izjemnega pomena, ker se ob morebitni neudeležbi odpovemo izrednim duhovnim darovom in koristim. Če morda ne moremo prejeti svete odveze ali pristopiti k svetemu obhajilu, to še ne pomeni, da pa potem ne bi vseeno šli k sveti maši. Potrudimo se in se čim bolj odprimo v ponižnosti in poslušnosti Gospodu. Videli bomo, kako se bo začelo spreminjati naše življenje. Kar pa ne pomeni, da Bog vseeno ne bi dajal svojih milostnih darov, saj vendar: »Duh veje, kjer hoče«. Prav zato je sv. Tomaž dejal, da je vse resnično, dobro in lepo, kar kdorkoli na svetu misli, reče ali naredi, od Svetega Duha.
Binkošti so pravzaprav dan, ko je bila dokončno ustanovljena Cerkev in bilo bi veliko manj nesporazumov glede te ustanove, če bi več premišljevali zanimivi dejstvi, ko je se je Bog utelesil prav po Devici Mariji. Dvakrat se je zgodilo tako. V Nazaretu se je Sveti Duh spustil nad Marijo Devico, da se je izoblikovalo Kristusovo človeško telo: »In Beseda je meso postala in se naselila med nami« (Jn 1,14). Na Binkošti se je po Mariji Sveti Duh spustil na učence, zbrane ob njej v molitvi, da bi se izoblikovalo Kristusovo skrivnostno oz. mistično Telo, ki je Cerkev. Pred tem so bili apostoli plašni in polni dvomov, niso si upali oznanjati ljudem veselega oznanila, potem so bili pripravljeni pričevati tudi za ceno lastnega življenja – v resnici so skoraj vsi pretrpeli mučeniško smrt. Za nas je to sporočilo tega, kako je vera, če je prava, stvarna in konkretna, saj je v evangeliju Jezus tudi dejal: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi«, kar je večkrat tako in drugače ponovljeno. Vera tako niso samo lepe besede, misli in čustva, temveč je trud kristjanov, da zadeve udejanjimo, saj je Beseda postala meso. Zapovedi so zaobjete v trudu za ljubezen do Boga in do bližnjega. Seveda to ni nekaj enostavnega, temveč je to vsakodnevno in življenjsko delo. Pomembno je soglasje na načelni ravni, da torej te besede za nas držijo, da smo jih vzeli za svoje. Dober nauk je temelj za dobro delovanje, sicer postane kaj lahko napačno delovanje tisti nauk, ki se ga držimo. Božja beseda, torej Sveto pismo in Izročilo, je tisti nauk, ki ga sprejemamo in si ga postavljamo za temelj svojega življenja, sicer postanemo, kot je lepo rekel tudi papež kristjani »a la carte«, da torej po svoje izbiramo, kaj drži, kaj pa ne.
Druga zadeva je pa izreden pomen skupnosti in občestva. V zadnjih desetletij je to pojmovanje precej zmedeno, pa ne le v slovenščini, saj navadno kot občestvo mislimo le na tiste ljudi, ki se zberejo skupaj, pa naj bo to bogoslužje, molitev ali kaj drugega, le da je to v Kristusovem imenu. Zanimivo, da je v omenjenih desetletij postalo občestev celo več… V veroizpovedi pravimo, da verujemo le v eno občestvo, to pa je »občestvo svetih«. Vse drugo so lahko, ali pa, kot imamo dandanes pogosto izkušnjo, niso, skupnosti, za katere pa ni nujno, da se odpirajo v to veliko večjo stvarnost, ki je »občestvo svetih«. Kaj lahko namreč gre za vase zaprte skupine oseb, ali pa za skupine, ki jim je mar le za horizontalno ali zemeljsko razsežnost, prav nič pa jim ni mar presežna, nadnaravna, mistična, duhovna razsežnost. Potem pa se pri maši le zberemo skupaj in se »mamo fajn«, drugače pa smo družbeno ali socialno aktivni v razno-raznih iniciativah takšne in drugače barve (tudi večbarvnih iniciativah…) in nevladnih organizacijah, ki nimajo nobene zveze s krščansko duhovnostjo in naukom.
Zelo pomembna je zato za nas kristjane pa resničnost skrivnostnega oz. mističnega Kristusovega telesa, ko smo del stvarnosti, ki je duhovne narave, »hiše, ki ni narejena z rokami«, kjer se družita zemeljsko in nebeško. Ta stvarnost in povezava je posebej živa pri svetih dejanjih, še zlasti zakramentih, najbolj pri sveti evharistiji oz. sveti maši. Takrat smo zbrani pred Bogom in ob Mariji vsi, tako člani zmagoslavne Cerkve v nebesih, kot tudi člani očiščujoče se Cerkve, torej duše v vicah, kakor tudi člani vojskujoče se Cerkve, to je tisti, ki smo bili s krstom pridruženi v Kristusovo skrivnostno Telo, pa živimo tu na zemlji, pa smo se odzvali povabilu na Jagnjetovo skrivnostno gostijo, kjer je »zaklano naše velikonočno jagnje, Kristus«.
To namreč še kako potrebujemo, saj se zaradi svoje grešnosti ne moremo v polnosti držati Gospodovih besed, vendar pa vseeno prejemamo darove Svetega Duha zaradi svetosti Cerkve same. Tu je možno, torej zlasti pri sveti evharistiji, redno prejemati duhovne darove, ki jih potrebujemo v življenju, čeprav bi kot posamezniki tega ne mogli. Prejmemo veliko več darov, kot bi jih dobili sicer, če bi ostali lepo doma. Udeleževati se svete maše, zlasti nedeljske, je izjemnega pomena, ker se ob morebitni neudeležbi odpovemo izrednim duhovnim darovom in koristim. Če morda ne moremo prejeti svete odveze ali pristopiti k svetemu obhajilu, to še ne pomeni, da pa potem ne bi vseeno šli k sveti maši. Potrudimo se in se čim bolj odprimo v ponižnosti in poslušnosti Gospodu. Videli bomo, kako se bo začelo spreminjati naše življenje. Kar pa ne pomeni, da Bog vseeno ne bi dajal svojih milostnih darov, saj vendar: »Duh veje, kjer hoče«. Prav zato je sv. Tomaž dejal, da je vse resnično, dobro in lepo, kar kdorkoli na svetu misli, reče ali naredi, od Svetega Duha.
Ni komentarjev:
Objavite komentar