Slišali smo besede, ki so za naša ušesa, tako vajena spravljivih in politično korektnih besed, kar trde, v bistvu pa so še te polepšane. Izvirnik namreč ne govori o zavračanju, temveč o sovraštvu: “Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta in matere…” se je glasil ta odlomek nekoč. Zakaj tako? Eno je to, da judje ne poznajo primerjalnika, da bi torej rekli, da imaš nečesa več ali nečesa manj, da imaš torej v našem primeru nekoga rajši. Toda hkrati moramo dejati, da bi delali krivico jeziku, zlasti pa sporočilu evangelija, če bi zadevo kar prevedli v naš jezik oz. naše izražanje in bi dejali: “Če ima kdo rajši svojega očeta in mater kot mene…” Drugod namreč Jezus pravi, da naj bo naša govorica zelo jasna: “Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega” (Mt 5,37). Evangeljski jezik in njegovo sporočilo je torej nekaj zelo jasnega in radikalnega, za razliko od tistega med nami, ko radi pogostokrat nekaj mečkamo in mencamo, namesto da bi jasno povedali, v čem je stvar. Neke zadeve pač morajo biti jasne, kristalno jasne, zlasti to mora veljati za življenjske zadeve in odločitve.
 |
| Joseph Fadelle |
Če je tako človek iskren in neposreden, je to že lep začetek k spremembi življenja, k spreobrnjenju, h kateremu nas vabi evangelij. To je prav radikalna sprememba svojega življenja, začenši z mišljenjem, torej gledanjem na stvari in svet. Če se odločimo, da bomo na zadeve gledali tako kot naš Gospod Jezus Kristus, torej po Božje, potem je treba vse druge in drugačne načine zavrniti in jih pravzaprav res sovražiti. Če bo naš pogled Jezusov ali evangeljski, se bo velikokrat sooočil s težavami, ker bo močno drugačen od tistega pogleda, ki ga ima svet okrog nas, zelo možno, da celo lastni starši ali domači ali prijatelji, s katerimi smo še do včeraj delili iste misli in pogled. Kako se je recimo radikalno obrnil sv. Avguštin, če beremo njegove Izpovedi, ali pa tudi tisti Iračan Joseph Fadelle, ki svoje življenje opisuje v knjigi “Cena, ki sem jo plačal”… Pa najbrž niti ni treba v književnost po pričevanja, saj lahko že v življenju vidimo, kakšne močne razlike lahko vladajo v razmišljanju ljudi. V resnici velja, da je treba biti v svojem mišljenju in izražanju zelo jasen, da bi lahko prišlo do soočenja z drugimi.
Kako pa do tega Božjega pogleda na svet lahko pridemo? Na to lahko naobrnemo tisto priliko o človeku, ki se usede in izračuna, če in kako bo lahko sezidal stolp. Nekaj je namreč treba ukreniti, posebno na duhovnem in miselnem področju, če hočemo, da bo naša miselnost bolj skladna s tisto, ki jo od nas zahteva naš Gospod. Zlasti je torej pomembno tu tisto, čemur pravimo duhovno življenje, ki pa ni nekaj slučajnega ali samemu sebi prepuščenega, temveč zahteva neki določen red. Kot je treba za izpite na fakulteti pošteno študirati, za uspešno tekmovanje pošteno trenirati, tako je treba delati tudi za spreobrnjenje, ki mora biti najprej seveda lastno. Postaviti je treba neke osnove vsakdanjega molitvenega in rednega zakramentalnega življenja, kakor se je tudi treba odločiti, da se bomo izobraževali v naši veri.
Treba je namreč vedeti, najprej, kdo je tisti, ki ga je treba ljubiti, potem pa tudi, kaj je tisto, kar je treba ljubiti. Krščanstvo je namreč najprej Oseba, in sicer Gospod Jezus Kristus, ki je resnično navzoč in delujoč, potem pa tudi vsebina. Niso neke prazne marnje, saj je vselej treba vedeti, kogain kaj zagovarjamo, kakor tudi, koga in kaj zavračamo, komu in čemu nasprotujemo. Apostol Peter govori, da mora verni biti vselej sposoben dati drugemu “razlog svojega upanja”, če ga kdo vpraša (1 Pt 3,15). Pomeni, da vera ne sme biti samo prazen ovoj, temveč živa zadeva, ki jo krepimo tako duhovno kot tudi intelektualno, kot tudi seveda, da ne pozabimo, praktično, z deli usmiljenja, duhovnimi in telesnimi. Nekdo, ki ne moli, ki ni redno udeležen pri svetih zakramentih in se z njimi hrani, seveda ne more imeti čedalje bolj Gospodovega, torej Božjega pogleda. Prav tako nekdo ne more imeti takšnega pogleda, če ne pozna pogleda Cerkve, Kristusove neveste. Ta pogled je katoliški nauk, ki je zlasti povzet v katoliških katekizmih. To je vsebina tistega, kar verujemo, je tudi Jezusov pogled, ker je pogled Cerkve prav takšen kot njegov, saj je to tisti nauk, ki ji ga je izročil po apostolih in njihovih naslednikih. Ker ga je izročil, je to izročilo ali tradicija.
Tu je torej naše delovno področje za naše duhovno zdravje, tu se tudi krešejo kopja. Sem pripravljen zavzeti stališče Gospoda in njegove Cerkve, namesto stališča tega sveta? Gre za odločilno vprašanje, ker se vsakdo odloča bodisi za minljive bodisi za neminljive osebe in reči. Zgled nam je lahko tisti par v kraju Acquasanta Terme, ki se je lepo poročil v domači cerkvi na dogovorjeni datum, četudi cerkve pravzaprav ni bilo več, saj jo je porušil potres. Kakšno veliko sporočilo, ne le za sokrajane, temveč za vse – neke stvari potres, torej naravno zlo, lahko poruši, so pa druge stvari, ki so večne in jim nobeno zlo nič ne more. Kdor je namreč v Kristusu in njegovi Cerkvi, mu nobena smrt, ne prva ne druga, nič ne moreta, temveč bo z njim kraljeval na veke, pravi knjiga Razodetja (Raz 20,6). Odločitev je pa seveda na vsakem od nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar