Današnji človek je na moč podoben Jezusovim učencem, pa mnoge stvari v življenju pojmuje kot kamne, torej kot nekaj zelo trdnega, praktično nepremagljivega. Vemo, kaj se je zgodilo z jeruzalemskim templjem, kot tudi vemo, iz bolečih izkušenj, kaj se zgodi z vsem ne le človeškim, temveč kar z vsem zemeljskim – včasih res ni potrebna kdove kakšna sila, da se vse razruši. Kar je človeško in zemeljsko mineva, propada tudi že sicer zaradi zoba časa, pridejo pa tudi nenadni udarci, včasih prav kak »Blitzkrieg«, bliskovita vojna, ki razruši vse pred sabo.
Kar človek naredi, za kar se potrudi, to je vse pomembno, a tudi minljivo. Govorimo o vsem
materialnem, a materialnem v zelo širokem smislu, ker tu mislimo vse tisto, kar je mogoče tako ali drugače zaznati, torej sem spadajo tudi naša čustva in odnosi. Pravzaprav nam bo to, če bomo znali videti krhkost in minljivost vsega tega, to koristilo, ker ne bo nekaj samo po sebi umevnega, temveč bomo za vse, kar je del našega življenja, pa tudi za vse, ki so del našega življenja, torej ljudi, znali biti hvaležni. Da ne bomo potem nostalgični za nazaj in bomo pogrešali vse to šele tedaj, ko bomo kaj takšnega ali koga takšnega izgubili.
Čeprav se zdijo zadeve v našem življenju torej močne kot kamni, pa jih sile zla lahko uničijo tako, kot to stori na požetem polju ogenj, kot nam lepo pove prvo berilo. A pozor, evangelij nas uči, da vsako zlo ni nujno v škodo, temveč je tudi zdravilno, vzgojno za nas, da bi začeli gledati presežno, onkraj zgolj tistega, kar vidimo, zaznavamo, čutimo. Potrebne so nam duhovne oči, ki nam šele zares omogočijo, da imamo pravi pogled na življenje. Ne, da življenje ne sme biti materialno in čustveno, tudi to mora biti, a nam oboje nič kaj dosti ne koristi, če ni življenje zlasti in predvsem duhovno.
Na koncu namreč ostanejo in obstanejo le še duhovne dobrine, ki so pa tiste bistvene. Ker pa je »bistvo očem skrito«, ga je treba celo življenje iskati. In iskati je treba to stanovitno: "S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje" (Lk 21,19). To pomeni, da bomo že sedaj sposobni videti drugače svet in življenje, da je torej Božja moč, ki je močnejša od vsakršnega zla, na koncu bomo pa uživali dokončno odsotnost vsakega zla, bolečine, bolezni… V polnosti bomo tudi lahko uživali tiste dobrine, ki si jih v resnici vsi želimo, pa sedaj le okušamo.
Konec cerkvenega leta ponuja misel na smrt kot zdravilo, da bi se nekoliko zaustavili in se zbudili ter seveda postavili določen red v svojem sicer neurejenem življenju, zlasti v duhovnem življenju. Na pravimo kak korak, da bo naše življenje bolj molitveno in bolj polno Božje milosti. Bog ne daj, da bi nas naša ponos in zaverovanost v trdnost naših kamnov ne uspavala v »prostoru udobja« (ang. comfort zone), pa da ne bo kaka preizkušnja naredila pravega opustošenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar