Cerkveni in družbeni antislovar (29b)
Poglejmo, kako se po eni strani ruši stara resničnost prek jezika, ustvarja pa nova resničnost po novem jeziku. Nov svet se gradi tudi s pomočjo novih izrazov, novega besedišča, ki izraža resničnosti, katerih prej nismo poznali. Tako se iznajde protijezik (it. antilingua), kakor je prvi dejal Italo Calvino oz. novi jezik (ang. newspeak), kakor je dejal George Orwell. Najprej je potrebno tako stvari zrušiti, zato poglejmo najprej to plat. Treba je zrušiti stari svet vrednot, stare svetovne nazore (nem. Weltanschauung), filozofske perspektive, kulturne koordinate in še kaj. Ko govorimo o jeziku, je pri destrukciji možno prehoditi tri poti.
Prvi način je enostavna odstranitev nekega izraza, ne da bi ga nadomestili s kakim drugim. Danes
imamo številne besede, ki so v jezikovnem smislu pravzaprav izumrle. Tu lahko pomislimo na metafizične izraze, kot npr. esenca, človeška narava, ali kar sama metafizika. Potem imamo določene moralne izraze, kot so npr. vrlina, zdržnost, stanovitnost, ponižnost, deviškost, plemenitost... Tu so še religiozni izrazi, ki tudi v samem katoliškem svetu izginjajo - sodba, pekel, nebesa, vice... Gre za pravo jezikovno sterilizacijo, ki je v tem, da sovražniku vzamemo jezikovno orožje, da bi mu odvzeli tudi trdne koncepte, na katerih stavba pravzaprav stoji ali pade. Treba je očistiti jezik, da postane šibak in tako neprimeren za jezikovni spopad. Če, recimo, pogledamo takšne spopade med Don Camillom in Pepponejem, vidimo hitro, kako učinkoviti so bili ti izrazi, saj ko jih je uporabljal župnik, je bil ubogi župan hitro brez moči.
Če ošibi jezik, pride počasi tudi do tega, da ljudje slabo govorijo, poleg tega, da ne razumejo več tistega, kar so njihovi predniki zelo dobro razumeli. Kot je dejala potem znanka, ki je poslušala radijsko oddajo, v kateri sem nastopal: “Bolj slabo sem razumela, ker imate tak besedni zaklad, ki ga sama nimam”. Podobna težava je pa tudi že s samimi sestavki tu v časniku in vprašanje je, koliko in kako se sploh razumemo med seboj pisci in bralci. Posledice jezikovne sterilizacije so zato hude, tudi zato, ker kdor slabo govori, navadno tudi slabo misli oz. misli zelo nekritično - tega je pa danes odločno preveč. Orwell je to že kdaj napovedal: “Osiromašenje jezika je prednost, saj bolj kot je majhna izbira, manjša je skušnjava, da bi razmišljali”.
Drugi način jezikovne vojne, ki je, kot smo opozorili, bolj podtalna, je umik nekaterih izrazov in zamenjava z novimi. Zamenjajo se tako besede, ki izražajo neko resničnost, da bi tako zamenjali razumevanje resničnosti same, ki je po novem lahko tudi drugačna, vsekakor pa je tekoča in lahko pomeni to in ono ali tudi nič. To je koristno iz dveh razlogov. Prvi je ta, da, če je resničnost preveč odurna, jo je bolje nekoliko osladiti. Tako je, recimo, Adolf Eichmann na jeruzalemskem procesu dejal, da sploh ni šlo za deportacije Judov, temveč za “nadzorovano emigracijo”. Podobno se dogaja tudi v primeru uzakonjanja novih vrst zakonskih zvez. V Italiji je npr. parlament raje dejal, da so to “civilne zveze” kot pa “homoseksualne poroke”, da bi ljudstvo lažje sprejelo zadevo, ker bi se na tiste “trde” besede lahko tudi slabo odzvali ali celo uprli. Primerov je nič koliko, zlasti če pogledamo t. i. politično korektni jezik, ki ga danes uporabljajo, ko ljudje nismo več debeli, ampak “preobilno prehranjeni”, nismo več gluhi, temveč “slabše slišimo”, itd. Vendar bi kazalo “politično korektnemu” nameniti samostojni del rubrike, saj je materiala preveč. Naslednjič nadaljujemo z našo sodobno črkarsko pravdo, torej vojno na jezikovnem področju, ki je v resnici spopad za posest duš ljudi.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar