Skozi drugačno prizmo (7)
23. marca smo obhajali, kakor je marsikdo opozoril, stoletnico fašizma. Ta dan so bili namreč na trgu San Sepolcro v Milanu ustanovljeni »Fasci di Combattimento«, le teden kasneje smo zadevo dobili tudi v Trstu. Marcello Veneziani lepo pravi, da je imel fašizem starše, brez katerih bi ga ne bilo, to pa sta bila socializem in vojna oz. »interventizem« - volja po bojevanju, skratka. Seveda bi se številni prvega starša, ki je socializem, prav radi znebili, da ne bi bilo prevelike podobnosti z našimi komunizmi, ki so jim raje nadeli socialistično oznako, a ni enega brez drugega, kakor tudi v Nemčiji ne moremo govoriti le o nacizmu, temveč vselej o nacionalsocializmu. Da je bil Mussolini najprej prepričan socialist, je znano.
Fašizem je torej sin in pastorek socializma, je dediščina, kakor tudi reakcija nanj. Zanimivo pa je, da je očitno eden večen, medtem ko bi nas radi prepričali, da za drugega to ne velja. Vendar pa, če je večen fašizem, je večen tudi socializem, drugače ne more ali ne bi moglo biti. V resnici, zgodovinsko gledano, nimamo več ne enega ne drugega, saj te stvari vselej imajo neko zoro, neki višek in neki zaton, ostanejo pa dediščina, sledi in spomin, to pa. Fašizem in komunizem, ali, če hočete, socializem, se lahko od časa do časa spet pojavita, a nista večna, bolj je »večna« neka druga zadeva, to pa je revolucija, ki se nadaljuje, a dobi v posameznem obdobju drugo preobleko. Če je torej včeraj ali, še raje, predvčerajšnjim imela slednja rdečo zastavo, je potem izobesila mavrično in še kako drugo. Če želimo določene pojave razumeti, jih je treba najprej zgodovinsko umestiti oz. s tujko »historizirati«. Tako lahko razumemo smisel, doseg in posledice. Pri tem je treba paziti, da ne bi katerega od teh pojavov absolutizirali, kakor se rado počne, ker potem vse prej našteto ni mogoče.
Če za katerega od teh naštetih »-izmov« rečemo, da je »absolutno zlo«, potem zgrešimo marsikaj. Sploh pa je to zgrešeno v marsikaterem smislu, seveda tudi krščanskem, saj absolutno zlo ne obstaja, medtem ko je absolutno dobro počelo in smoter vsega, saj je to sam Bog. Danes tako imamo »fašiste brez fašizma«, kakor pravi dobro Fusaro, kar pa bi lahko uporabili še za druga gibanja. Imamo seveda tudi danes neka prepričanja, podobna preteklim, a v osnovi je vedno to, da zadeve slonijo na nekem mišljenju, na neki filozofiji ali nekih filozofijah, potem pa se izrabljajo določene zgodovinske označbe, parole in še kaj. Tako danes tisti, ki še vedno slonijo na temeljih revolucije iz Šestdesetih, označujejo tiste, ki se z njimi danes ne strinjajo, kar s fašisti. Skratka, precej stvari je prav anahronističnih, zato pa smešnih, tudi te v povezavi s fašizmom, seveda, po drugi strani pa imamo to, kar je večno, a današnje takšne in drugačne protestnike, hujskače, kričače, mazače in še koga bolj malo, če sploh kaj, zanimajo.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar