Pred časom smo, tudi s pomočjo »številk« spregovorili o težkih časih v cerkvah zahodnega sveta. Potem, ko smo bili z dijaki na obisku Orvieta in Rima, lahko rečemo še kaj v tej smeri. Kakor pravi kolega Roberto Pecchioli, je prišlo do zmage muzeja nad resničnostjo in vitalnostjo, kjer zlasti misli na svojo deželo, Italijo, ki naj bi postala le še »jalovi muzej, ki ga obiskujejo kot luksuzno pokopališče ostankov milijoni sodobnikov, ki le malo razumejo in vse pogoltnejo, zadovoljijo pa se s tem, da ujamejo trenutek s svojim »smartphonom«, še bolje je, če sami sebe vključijo v fotografijo, če naredijo »selfie« z zgodovino, z umetnostjo, z lepoto, zreduciranimi na ozadje oz. na lokacijo«.
Kako se ne bi strinjali s kolegom po tem, kar smo videli in doživeli, a tisto, kar bolj žalosti, ni to, da bi to počeli najstniki, kjer je recimo mladi dijak imel za velik dosežek, da je kljub prepovedi fotografiranja na skrito vseeno uspel ujeti v svoj »pametni« telefon del Sikstinske kapele. Ne, bolj žalostno je to, da se ljudje ne samo »zrelih« let, še več, pravzaprav gre že za starejše ljudi, obnašajo slabše od najstnikov. Pa za to opažanje ni potrebno v Vatikanske muzeje ali v kak drug podobni muzej, temveč lahko vse to opazimo že po njihovem načinu oblačenja in seveda obnašanja.
Da so danes Cerkve, vsaj za obiskovalce, brez Boga, brez Božje navzočnosti, kar pa smo ob prazniku pravkar praznovali (Sveto Rešnje Telo in Kri), je bilo recimo moč opaziti v lateranski baziliki, kjer smo le redki, ko smo šli mimo izpostavljenega Najsvetejšega, tudi vsaj pokleknili – poklekovali niso niti duhovniki, poklekovale niso niti redovnice! Pecchioli kot simbol usode evropskega kontinenta postavlja sedanje Benetke. Ni potrebno pisati, kaj je to mesto bilo, danes pa je le še okostje, mesto s čedalje manj prebivalstva, muzej na prostem, kjer zaradi presvetega dobička prihaja celo do tega, čemur smo bili priča pred kratkim, da se namreč lahko velikanske ladje zaletijo v »temelje«. Skratka, Evropa, ki je kot nekakšna »speča zakladnica Evrope«, ki pa na neki način proti plačilu doživlja neke vrste množično posilstvo.
Pravzaprav ni vse plačljivo, saj se v katedralah lahko gre tudi »molit«, tako da je zagotovljen koridor k Najsvetejšemu, kot recimo v Milanu ali Orvietu, zaradi hrupa in direndaja pa je moliti praktično nemogoče. Da je resnična Jezusova navzočnost le še prazna fraza, se mi je, če je še bilo potrebno, potrdilo tudi v Orvietu. Če se namreč že ne dela za zaslužek, torej za denar, pa se zagotovo dela za »všečke« - v širšem pomenu besede. Resničnost, v kateri živimo.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar