Skozi drugačno prizmo (32)
Zadnje čase smo najbrž vsi še posebej dobro opazili, kako zanimivo deluje cenzorska služba na družabnih omrežjih. Če pa se danes temu še smejemo, tudi s pomočjo določenih »memov«, ki se posmehujejo sporočilom omrežja tistega, ki se piše po sladkem hribu, češ da manjka ozadje, polna slika, dejstva itd., se bomo kaj lahko jutri že jokali nad izgubljeno svobodo govora in izražanja. Že tako ali tako je zadeva kar precej omejena v medijih, pa da ne bo pomote, na eni in na drugi strani, vse pa gre v smeri tega, da bomo izgubili še tiste malo svobode izražanja, ki je je ostalo. Tu seveda ne govorimo o izražanju, ki vsekakor ne spada v javnost, če se upošteva tradicionalne norme za presojo tega, ampak govorimo o tistem, kar naj ne bi več spadalo v javnost, ker ne upošteva in spoštuje novih norm, ki pa so nam bile bodisi vsiljene bodisi vcepljene v glavo. Kar je bilo včeraj normalno, danes torej ni več, ker so se pač norme spremenile.
Tako se o določenih temah, argumentih in podobnem ne sme več na glas govoriti, treba je biti tako ali drugače korektni, nazadnje pa to ne koristi nam, ker še vedno uživamo strup oz. strupe, le da je vse tako ali drugače zapakirano, da se nam ne bi zdelo, da uživamo v resnici »škodljive snovi«, čeprav to počnemo. Iz ZDA že desetletja vse skupaj prihaja k nam, tako da cenzura še kako lepo deluje, kakor pa smo večkrat že rekli, obstaja tudi določena religiozna korektnost, ne samo politična.
Za to, kako deluje cenzura v ZDA, je simptomatičen primer knjige Abigail Shrier, 'Irreversible Damage: The Transgender Craze Seducing Our Daughters' ('Nepovratna škoda: transgenderistična norost, ki osvaja naše hčere'). Knjiga je namreč postala žrtev bojkota in poskusov umika iz prodaje genderističnih aktivistov v ZDA. Iz prodaje so bile npr. umaknjene s strani največjega knjižnega prodajalca npr. vse elektronske različice knjig dr. E. Michaela Jonesa, če podamo en konkreten primer, to se je zgodilo po njegovi kritiki neke serije iste firme, zanimivo pa, da se lahko recimo kupi elektronsko verzijo Hitlerjevega 'Mein Kampf'. Papirnate različice dr. Jonesa pa na isti strani dosegajo vrtoglave cene. Tudi to je cenzura.
Skratka, omenjena Abigail Shrier je dejala, kako njena knjiga sploh ne želi biti polemična, ampak želi samo raziskati nenaden dvig pojava samoidentificiranja med mladostnicami kot »transgender«. »Kar želim kot novinarka doseči, je raziskati kulturne fenomene, v tem primeru pa sem našla enega, ki ga velja raziskati – med letoma 2016 in 2017 se je število žensk, ki so zaprosile za operacijo za menjavo spola v ZDA, početverilo. Na tisoče mladostnic po vsem zahodnem svetu si samodiagnosticira disforično stanje, ki ga po vsej verjetnosti sploh nimajo, v mnogih primerih pa pridejo do hormonov in kirurških posegov na podlagi zelo površnih diagnoz,« pravi naša avtorica. Ki nato pove, kako obstaja neki mrežni dogovor in tovrstno sodelovanje učiteljev, terapevtov, zdravnikov, kirurgov in zdravstvenih organizacij, da pridejo ti mladostniki karseda hitro do hormonov in/ali operacij za spremembo spola. Kdor se pritožuje, je »transfob«, četudi je vse več dokazov, da bi velika večina teh mladostnikov kasneje namero opustila.
Dejansko je vse bolj prepovedano povzdigniti glas, da bi povedali eno zelo preprosto dejstvo, da premnogi mladostniki danes niso sposobni marsikatere trezne presoje in odločitve zaradi okoliščin in travm, v katerih živijo. Skratka, raziskovalno delo Shrierjeve je doletela ista usoda del dr. Jonesa in še drugih. Tudi naša avtorica se je poslužila alternativnih kanalov. Nastopila je v tako v podcastu z Joeom Roganom, kjer sta ugotavljala, kako vse večje število traziskovalcev skuša razumeti, kako je lahko prišlo do tako velike družbene okužbe, kjer cele skupine mladostnic v en glas vpije, da so v resnici fantje… Avtorica je dobila ogromno spodbudnih in zahvalnih sporočil staršev, pa tudi »transseksualnih« odraslih, kar sploh dokazuje, da nekaj tu ne štima. Najbrž je odveč dodajati, da so bili ogromni pritiski, da bi bil podcast umaknjen, a platforma ni popustila pristiskom.
Abigail Shrier pa takole zaključuje: »Tako deluje cenzura v ZDA v 21. Stoletju. Ni več vlade, ki bi ti poslala domov policijo. Danes so to oligarhični mogotci iz Silicijeve doline (Silicon Valley), ki odstranujejo zadeve (dobesedno pravi, da naredijo »blackout«, op. a.) in pomirijo viharje družbene pravičnosti … Sile cenzure pa zmagujejo. Ne samo zato, ker skorajda ne puščajo sledi svojih naporov cenzuriranja, ampak zato, ker se je, vse do zdaj, velika večina Američanov prilagodila temu, da so se praktično odpovedali vsem svoboščinam zato, da bi uživali luksuz, da so jim vsi produkti dostavljeni na dom. Večina se bo veselo podredila vladi Velike Tehnologije vedno in kadar bo lahko še naprej gledala Netflix«.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar