Skozi drugačno prizmo (19)
Prošnja iz naslova je bila izrečena pred kakimi petnajstimi leti v Štandrežu, ko smo se z bogoslovci udeležili svete maše ob farnem in mojem zavetniku, kjer smo sodelovali tudi mi. Eden od otrok, ki so brali prošnje, jo je izrekel z močnim zamejsko-italijanskim naglasom, kar nam je bilo smešno, pa vendar je to pripomoglo k temu, da se je ta prošnja nekako usidrala v moj in drugih bogoslovcev spomin.
Da so kristjani preganjani, je dejstvo. Več kot 300 milijonov jih je tudi fizično in podobno
preganjanih, na Zahodu je to preganjanje bolj pritlehno, pa vendarle je. Ne tako dolgo nazaj smo bili recimo lahko priča mazaškim akcijam v naši prestolnici, ko sem bil kaplan v Tolminu, se je stvar zgodila tudi tam. Zelo hudo je po azijskih deželah, tistih z muslimansko, hindujsko ali budistično večino, kakor tudi v tistih, kjer še vedno vlada komunizem. Hongkonški kardinal Zen je bil že zelo kritičen glede raznih dogovorov s kitajskimi oblastmi tedaj, ko se ti dogovori delali, češ da se stvari ne bodo izboljšale, temveč poslabšale. Tako smo še vedno priče temu, da se sili škofe in duhovnike k temu, da bi stopili v Kitajsko patriotsko katoliško združenje. Če tega slučajno nočejo storiti, se morajo skriti in nekako izginiti, saj so sicer posledice znane. Tako se je recimo moral skriti škof Xijin, sicer zvest papežu in Cerkvi, ki pa ni hotel stopiti v prej omenjeno organizacijo.
Pred kratkim je pakistanska katoličanka kritično opozorila, kako se zelo malo ali praktično nič govori o preganjanju teh naših bratov in sester po veri, medtem ko so precej v ospredju in na katoliških ustih precej drugačne teme. Zadeva je precej nevarna, saj gre za vprašanje obzorja. Kakšno in katero obzorje imajo preganjani katoliki po Aziji, Afriki in drugod? Vsekakor presežnega, kakršno so imeli naši vrli mučenci iz rimskega obdobja (zapis zaključujemo ravno na god sv. Krizogona Oglejskega, zavetnika hrušiške farne cerkve, sveti oče pa je počastil Japonske mučence), ne zasledimo pa takšnega pri katolikih t.i. »razvitega sveta«, kjer je poudarek na tistih stvareh, ki so bolj resnične zato, ker so »otipljive«, ker so materialne. Kako to, da je poudarek zlasti na tematikah tega sveta? Najpomembnejše teme v tem našem katoliškem svetu, ki bi naj bil razvit, so politika, migranti, materialna revščina in podobne teme.
Kakor nam sporoča Kristus, ki nam kraljuje s križa, naloga njegove neveste, Cerkve, ni v tem, da svetu prinese svobodo in odrešitev od tegob in zla tega sveta, temveč, da prinese svobodo in odrešitev v tegobah in zlu sveta. Gospod nas je opozoril, da vsega tega nikdar ne bo moč odstraniti, ko je dejal, da bomo uboge vedno imeli med sabo (Mt 26,11; Mr 14,7), a da se moramo raje posvetiti na njegovo navzočnost. Z njo namreč napolnjuje vso našo bedo in revščino in nam kaže, da Bog zlo ljudi spreminja v večje dobro, kakor pove bratom egiptovski Jožef (1 Mz 50,20).
To je sporočilo preganjanih kristjanov po svetu tistim, ki si ta naziv nadevajo v t.i. »razvitem« svetu, da je namreč Jezus še kako »središče časa«, kakor je dejal razlagalec Svetega pisma Conzelmann, da živi. Zahod namreč tudi v svoji krščanski komponenti kaže praktični ateizem in če že ne kaže na smrt Boga, pa kaže vsaj na to, da je slednji nekje daleč. Je potem mar čudno, da je toliko praznine in nesmisla v delu sveta, ki si misli, da je razvit? Kako odgovarjamo na prošnjo iz naslova? Preganjanje Kristusove Cerkve tu na zemlji vedno bo, ne bo odvzeto. Moramo pa se potruditi in prepoznati Gospodovo navzočnost in besedo v tem preganjanju, še bolj pa v naših težavah, preizkušnjah, boleznih, na koncu pa tudi v smrti.
Da so kristjani preganjani, je dejstvo. Več kot 300 milijonov jih je tudi fizično in podobno
Pred kratkim je pakistanska katoličanka kritično opozorila, kako se zelo malo ali praktično nič govori o preganjanju teh naših bratov in sester po veri, medtem ko so precej v ospredju in na katoliških ustih precej drugačne teme. Zadeva je precej nevarna, saj gre za vprašanje obzorja. Kakšno in katero obzorje imajo preganjani katoliki po Aziji, Afriki in drugod? Vsekakor presežnega, kakršno so imeli naši vrli mučenci iz rimskega obdobja (zapis zaključujemo ravno na god sv. Krizogona Oglejskega, zavetnika hrušiške farne cerkve, sveti oče pa je počastil Japonske mučence), ne zasledimo pa takšnega pri katolikih t.i. »razvitega sveta«, kjer je poudarek na tistih stvareh, ki so bolj resnične zato, ker so »otipljive«, ker so materialne. Kako to, da je poudarek zlasti na tematikah tega sveta? Najpomembnejše teme v tem našem katoliškem svetu, ki bi naj bil razvit, so politika, migranti, materialna revščina in podobne teme.
Kakor nam sporoča Kristus, ki nam kraljuje s križa, naloga njegove neveste, Cerkve, ni v tem, da svetu prinese svobodo in odrešitev od tegob in zla tega sveta, temveč, da prinese svobodo in odrešitev v tegobah in zlu sveta. Gospod nas je opozoril, da vsega tega nikdar ne bo moč odstraniti, ko je dejal, da bomo uboge vedno imeli med sabo (Mt 26,11; Mr 14,7), a da se moramo raje posvetiti na njegovo navzočnost. Z njo namreč napolnjuje vso našo bedo in revščino in nam kaže, da Bog zlo ljudi spreminja v večje dobro, kakor pove bratom egiptovski Jožef (1 Mz 50,20).
To je sporočilo preganjanih kristjanov po svetu tistim, ki si ta naziv nadevajo v t.i. »razvitem« svetu, da je namreč Jezus še kako »središče časa«, kakor je dejal razlagalec Svetega pisma Conzelmann, da živi. Zahod namreč tudi v svoji krščanski komponenti kaže praktični ateizem in če že ne kaže na smrt Boga, pa kaže vsaj na to, da je slednji nekje daleč. Je potem mar čudno, da je toliko praznine in nesmisla v delu sveta, ki si misli, da je razvit? Kako odgovarjamo na prošnjo iz naslova? Preganjanje Kristusove Cerkve tu na zemlji vedno bo, ne bo odvzeto. Moramo pa se potruditi in prepoznati Gospodovo navzočnost in besedo v tem preganjanju, še bolj pa v naših težavah, preizkušnjah, boleznih, na koncu pa tudi v smrti.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar