nedelja, 25. julij 2021

Živimo od pravega kruha

Misel na 17. nedeljo med letom

Beremo poročilo o pomnožitvi kruha po evangelistu Janezu. V 5. poglavju smo izvedeli, da Kristus daje duhovno življenje tistim, ki vanj verujejo. Narobe je misliti, da bi duhovno življenje ne imelo nič opraviti z materialnim, kakor razmišlja današnji človek, zlasti pa je ta miselnost zaskrbljujoča pri mladostnikih in mladih odraslih. 6. Janezovo poglavje nam pravi prav to, da materialne dobrine lahko čudovito služijo kot sredstvo, da dosežemo duhovne dobrine, je pa seveda problem, če se iz sredstva spremenijo v cilj, saj potem duhovno razsežnost bodisi močno oslabijo bodisi celo izključijo. Res je, pravi Kruh življenja je Kristus, vendar pa se vselej, danes kot včeraj, poslužuje ustvarjenega, da to postane. Mi smo tisti, ki moramo dati na razpolago sebe, svoje in to, kar smo in imamo, da bi lahko Kristus prišel prebivat v nas in vse, kar smo mu podarili spremenil v poveličani milostni dar za nas in za naše. 

Kristus kaže, kako so sredstva, da dobimo njegovo milost, ki je njegovo Božje življenje, sveti zakramenti, pokaže pa tudi, da se mu moramo dati povsem na razpolago. Ne gre namreč samo za prejem zakramentov, ampak tudi za to, da bi slednji v nas čim bolj v polnosti učinkovali. Kristus nikdar noče delati sam, pa ne, da bi ne mogel, želi naše sodelovanje. Konec koncev nikdar ne dela sam, ker je v edinosti Svetega Duha z Očetom. Današnji človek je tisti, ki hoče delati vse sam in si domišlja, da sam ve in zna najbolje. Takšna miselnost je na dolgi rok pogubna – potrebujemo tako skupnost, torej druge ljudi okoli nas, kot tudi občestvo, torej povezavo z vso Cerkvijo, na vseh treh ravneh. 

Kot je lepo dejal don Fabio Rosini, ljudje na več načinov gledamo na sočloveka, posledično pa tudi na Boga, svetnike, verne duše in vse, ki so del občestva Cerkve: prvi pogled je bližnji kot nebodigatreba, ker lahko storim vse sam; drugi je bližnji, ki je v redu le toliko, kolikor mi koristi, tretji pogled pa je zavistni pogled, ko bližnjega dojemam kot svojega tekmeca. Vsi troje pogledi se seveda lahko med seboj brez težav dopolnjujejo v neki super-pogled. Negativni, seveda. Da bi imeli zdrav pogled na sočloveka, na svet, kakor tudi na Boga in vso Cerkev, vojskujočo se, očiščujočo se (duše v vicah) in zmagoslavno (vsi v nebesih), moramo tudi ta svoj pogled, ki ga kot ljudje imamo, po Gospodovem služabniku izročiti Kristusu. 

Najpomembnejše sodelovanje pri sveti maši je, kot smo na tem mestu že večkrat ponovili, izročitev sebe in vseh, ki jih imamo, ter vsega, kar imamo. Gre za našo zahvalno daritev, za našo prosilno daritev in za našo spravno daritev, ko obžalujemo vse svoje grehe in opustitve. In pomembno je biti pri sveti maši, ker more tam učinkovito, združen v občestvo svetih, moliti vsak, tudi največji grešnik, četudi ne bi mogel prejeti odveze ali svetega obhajila. Poleg učinkovitosti molitve, ker Cerkev tam dopolnjuje, kar njemu manjka, pa še prejme neprimerno več pomagajoče milosti, da bi se mogel spreobrniti in vrniti na pravo pot. Pa saj je neverjetno, da moramo tako vabiti k sveti maši – sv. p. Pij je dejal, da če bi vsaj malo vedeli, kaj je sveta maša, bi morali stati pri vratih orožniki, da se zaradi prenatrpanosti stavba cerkve ne bi porušila.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Ni komentarjev: